Leonardo da Vinci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glej Leonardo da Vinci (razločitev).

Leonardo da Vinci [leonárdo da vínči], italijanski renesančni arhitekt, izumitelj, inženir, kipar in slikar, * 15. april 1452, Vinci, Toskana, Italija, † 2. maj 1519, Cloux, Francija.

Zaradi vsestranske nadarjenosti ga opisujejo kot genija. Znan je po svojih slikarskih mojstrovinah, kot so Zadnja večerja in Mona Lisa, obenem pa tudi po številnih izumih, ki so bili pred svojim časom, a jih za časa življenja ni objavil. Poleg tega je tvorno prispeval k raziskavam na področjih anatomije, astronomije in gradbeništva.

Vsebina 1 Življenje 2 Umetnost 3 Znanost in tehnika 4 Glej tudi 5 Zunanje povezave

[uredi] Življenje

Leonardo se je rodil v vasici Vinci v Toskani v današnji Italiji. Njegov oče, Ser Piero da Vinci, je bil zemljiški posestnik ali rokodelec, mati Caterina pa kmečko dekle. Po drugih virih naj bi bila Caterina tudi Pierova sužnja bližnjevzhodnega izvora, kar pa ni potrjeno. Leonardo je živel, preden se je v Evropi uveljavilo današnje poimenovanje oseb z imeni in priimki. Njegovo polno ime je bilo zategadelj »Leonardo di ser Piero da Vinci« (v prevodu »Leonardo, sin Piera iz Vincija«), svoja dela pa je podpisoval preprosto »Leonardo« ali »Io, Leonardo« (v prevodu »jaz, Leonardo«). Očetovega imena najverjetneje ni uporabljal, ker je bil nezakonski otrok. Na njegova dela se tudi danes večinoma sklicujejo kot na »Leonardova« in ne »da Vincijeva«.

Leonardo je odraščal ob očetu v Firencah. Vse življenje je bil vegetarijanec. Leta 1466 je postal vajenec pri slikarju Andrei del Verrocchiu, kasneje pa je odprl lastno slikarsko delavnico.

Od leta 1482 do 1499 je delal za milanskega vojvodo Ludovica Sforzo in imel v Milanu lastno delavnico z vajenci. Sedemnajst ton brona, namenjenih za Leonardov kip »Gran Cavallo«, je bilo leta 1495 pretopljeno v orožje za vojvodo in obrambo Milana pred francoskimi silami pod vodstvom Karla VIII. (glej tudi Italijanske vojne).

[uredi] Umetnost

Leonardo je svojo življenjsko pot kot umetnik začel okoli leta 1469, ko ga je njegov oče dal v izmišljeno Verrocchievo delavnico. Verrocchieva posebnost so bile perspektive, na katere so se umetniki šele začeli navajati, Leonardo pa je kmalu mojstroval vsem izzivom te tehnike. Ni potreboval veliko časa, da je postal celo boljši kot Verrocchio, ko pa je imel 20 let, je postal popolnoma znan.

Renesančna Italija je bila stoletja oddaljena od naše kulture fotografij in filmov, a Leonardo je vselej videl nek univerzalen jezik v slikanju. S perspektivo in ostalimi realističnimi elementi je Leonardo poskusal ustvariti zanesljivo interpretacijo življenja. V kulturi, do sedaj prevladovana od visoko figurativnega in popolnoma nenavadnega religijskega slikanja, je bila Leonardova želja stvari slikati realistično. Ta stil je postal standard za slikarje, ki so sledili v 16. stoletju.

Da Vinci je šel mimo svojih učenj tako, da je naredil znanstveno študijo o svetlobi in senci v naravi. Ugotovil je, da stvari niso sestavljene iz obrob, ampak so tridimenzionalna telesa določena od svetlobe in sence. Poznana kot »chiaroscuro«, je ta tehnika dajala njegovim slikam mehko, življenjsko kakovost, ki je storila, da so starejše slike izgledale kot karikirane in sploščene. Ugotovil je tudi, da se nadrobnost in barva spreminjata glede na oddaljenost predmeta. To tehniko, ki se je imenovala »sfumato«, so najprej izumili Flamski in Beneški slikarji, ampak Leonardo je to znal spremeniti v posebno »orodje« za uprizoritev atmosfere in globine.

Za izpopolnjevanje svoje tehnike se je obračal na znanost. Svoje učenje narave ter anatomije se je zelo poznalo na slikah, ki so bile zelo realistične, figure na njih pa so bile zelo natančne. Bil je prvi umetnik, ki je študiral telesna razmerja moških, žensk in otrok in jih uporabil, da je lahko določil »idealno« človeško figuro.

Nasprotno s svojimi sodobniki (naprimer Michelangelo), Leonardo ni pretiraval z mišičastimi telesi.

Navsezadnje, je Leonardo verjel, da umetnik mora poznati ne le pravila perspektive, ampak vse zakone narave. Verjel je, da je oko popoln instrument za se vse te zakone naučiti, umetnik pa popoln človek za vse to naslikati.

[uredi] Znanost in tehnika

Morda še prepričljivejše od njegovega umetniškega delovanja so njegove študije o znanosti in tehniki. Zapisoval jih je v zvezke in obsegajo okoli 13.000 strani zapiskov in risb, ki združujejo umetnost z znanostjo. Kot levičar je vse življenje uporabljal zrcalno pisanje (kar je razložljivo z dejstvom, da je pero lažje vleči kot potiskati; pri zrcalnem pisanju levoročni pisec vleče pero od desne proti levi).

Njegov pristop k znanosti je bil opisen — pojav je skušal razumeti tako, da ga je opisal in izrisal do najmanjše podrobnosti, poskusov ali teorijskih razlag pa ni poudarjal. Vse življenje je načrtoval veliko enciklopedijo z natančnimi risbami vsega. Ker ni imel formalne izobrazbe v latinščini in matematiki, so ga znanstveni sodobniki pretežno prezirali.

Udeleževal se je avtopsij in izdelal številne izjemno podrobne anatomske risbe ter načrtoval obsežno delo o človeški in primerjalni anatomiji. Okoli leta 1490 je v svoji skicirki izdelal študijo o kanonu proporcev, kot jih opisujejo tedaj nedavno ponovno odkriti zapisi rimskega arhitekta Vitruvija. Študija, imenovana »Razmerja človeškega telesa po Vitruviju«, je eno njegovih najbolj znanih del.

Preučevanje človeške anatomije ga je vodilo k zasnovi prvega zabeleženega robota v zgodovini. Načrt, pozneje imenovan Leonardov robot, je bil verjetno napravljen okoli leta 1495, ponovno odkrit pa šele v 1950. letih. Ni znano, ali je po načrtih kdo poskušal izdelati delujočo napravo.

Očaran nad letenjem je namenil veliko pozornost preučevanju leta ptičev ter izdelal več načrtov za letalne stroje, med njimi za helikopter za štiri osebe (ki ne bi mogel delovati, ker bi se zaradi ohranitve vrtilne količine vrtel okoli svoje osi) ter lahko jadralno letalo, ki bi lahko letelo. 3. januarja 1496 je opravil neuspešen preizkus letalne naprave lastne konstrukcije.

Leta 1502 je Leonardo za turškega sultana Bajazida II. izdelal načrt za 240 m dolg most, ki bi v enem loku prečkal ožino Zlati rog v Istanbulu. Načrt ni bil nikoli izveden, leta 2001 pa so po istih načrtih izdelali mnogo manjši lesen nadhod nad cesto E-18 pri kraju Ås na Norveškem.

Njegovi zapiski vsebujejo tudi številne izume na vojaškem področju: mednje prištevamo strojnico, oklepljen tank na človeški ali konjski pogon, kasetne bombe itd. V poznejših letih je sicer zavzel stališče, da je vojna najslabša od človekovih dejavnosti. Drugi izumi vključujejo kroglični ležaj, podmornico, napravo z zobniki, ki so jo tolmačili kot prvo mehanično računalo, ter avtomobil na vzmetni pogon. V letih, ki jih je preživel v Vatikanu, je načrtoval široko uporabo sončne energije, tako da bi z vboklimi zrcali segreval vodo.

V astronomiji je Leonardo verjel, da Sonce in Luna krožita okrog Zemlje, ter da Luna odbija Sončevo svetlobo zato, ker je prekrita z vodo.

Leonardo svojih zapiskov ni objavljal ali kakorkoli drugače izmenjeval zamisli s sodobniki, zato niso neposredno vplivali na razvoj znanosti in tehnike, ampak so do 19. stoletja ostali nepoznani. Zaradi tega L. Sprague de Camp v svoji knjigi »The Ancient Engineers« Leonarda ne obravnava kot prvega sodobnega inženirja, ampak kot zadnjega stare dobe, saj se je šele po njegovem času začela praksa razširjanja in objavljanja znanstvenih odkritij.

Zadnji Leonardov zvezek, ki je zamenjal lastnika, je Codex Leicester, ki ga je novembra 1994 za 31,8 milijona dolarjev kupil ameriški multimilijarder Bill Gates.

Njegovo delo igra pomembno vlogo v knjigi Da Vincijeva šifra.

[uredi] Glej tudi

• seznam italijanskih slikarjev
• seznam italijanskih kiparjev
• seznam italijanskih izumiteljev
• seznam italijanskih inženirjev
• seznam italijanskih arhitektov

[uredi] Zunanje povezave

• [1]
• Galerija - Leonardo da Vinci