Filozofija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Platon in Aristotel v Atenski šoli

Filozofija (Grško ψιλοσοψἰα; ψιλὸσοψος, prijatelj + σοψια, modrost) pomeni, dobesedno prevedeno iz grščine, ljubezen do modrosti. Oznaka se uporablja v različnih kontekstih, zato je težko podati enoznačno opredelitev, najbolj pogosto pa pomeni: (a) intelektualno aktivnost, (b) teorijo, ki je posledica filozofskega dela, (c) širok pogled na resničnost in človekovo mesto v njej ^[1]. Filozof je oseba, ki se s filozofijo ukvarja . Med drugim preučuje vprašanja o naravi realnosti, kar pomeni, da se opiramo zgolj na lastno razumevanje in ne na religijo ali na mišljenje drugih ljudi

Vsebina

1 Razvoj filozofije
2 Filozofi in filozofija
3 Razlike med filozofijo, umetnostjo, znanostjo
4 Filozofske panoge
5 Navedki
6 Opombe
7 Literatura
8 Glej tudi
9 Zunanje povezave

[uredi] Razvoj filozofije

Začetki zahodne filozofije segajo v čas Starih Grkov. Od tedaj se je neprestano menjala, tako glede vsebine kot glede svoje funkcije, prav tako pa tudi glede vpliva, ki ga je imela. Lahko bi rekli, da je svojo zgodovino začela z zastavljanjem vprašanj, te pa predstavljajo radovednost človeškega uma. Že Aristotel je v svoji Metafiziki zapisal, da je prav radovednost prve mislece spodbudila, da so na življenje gledali s filozofskimi očmi. Po njegovem človek, v trenutku, ko se zave svojega neznanja, teži k spoznavanju, kar pa je tista težnja, ki jo vsebuje sama beseda filozofija.

Na splošno bi lahko rekli, da filozofija zastavlja vprašanja in išče odgovore ter tako išče pot in princip vsega, kar obstaja. S časom se je razvejala v različne discipline, od katerih je vsaka temeljno filozofsko vprašanje zastavljala v odnosu na določeno obliko interakcije med človekom in okoljem. Vprašanje biti kot takega obravnava ontologija, o biti v celoti razpravlja racionalna kosmologija, o duši kot kraju, kjer se celota odraža, pa racionalna psihologija. Tako je discipline delila srednjeveška metafizika.

S časom se je razvila nova filozofska disciplina, gnoseologija, ki preučuje možnosti, meje, poreklo in predmet, forme veljavne misli in metode znanstvenega spoznavanja, etika, ki preučuje moralno vedenje in sodbe, estetika, ki preučuje smisel umetniškega ustvarjanja in kriterije sodb o lepoti.

Logiko, etiko in estetiko nekateri izenačujejo za posebne discipline splošne filozofske vede o vrednosti, aksiologije. Potemtakem vsaka proučuje neko osnovno vrednost: logika - resnico, etika - dobro, estetika - lepoto.

[uredi] Filozofi in filozofija

Zahodni filozofi

Filozofi se ukvarjajo z različnimi temami, ki zadevajo, denimo, vprašanja o obstoju boga, kaj je resnično in kaj ni, kaj pomeni zavednost in kaj botruje ugotovitvi, če je neko dejanje pravilno ali napačno. Temeljna metoda zahodne filozofije je uporaba razglabljanja, s čimer pričnemo vrednotiti argumente, vendar je metodologija filozofije že sama po sebi predmet presoje. Kadar se filozof sprašuje o tem, kaj je svoboda, se ne sprašuje o definiciji besede, temveč si prizadeva, da bi pojem bolje dojel, razumel njegovo vlogo v mislih in življenju. Pojem svobode skuša povezati z drugimi pojmi: na primer z enakostjo. Da bi lažje razumel pojem si postavijo nova vprašanja.

Največji filozofi so šli dlje. Spraševali so se o temeljnih vidikih našega življenja in doživljanja, kaj pomeni biti. Vedeli so, da živimo v svetu, za katerega ne vemo, kako se je začel, da sta temeljni potezi prostor in čas, naseljujemo pa ga najrazličnejša živa bitja, materiali ter predmeti. Spraševali so se: »Kaj je prostor in kaj je čas?«, »Je vse kar obstaja le materialni predmet? Lahko obstaja nekaj, kar ni materialni predmet?« S takimi vprašanji si prizadevajo za temeljito razumevanje vsega, vključno s človekom. To poskušajo razumeti, ne da bi se opirali na vero ali tradicijo. Filozofski argument se opira samo nase, kar pomeni, da se lahko razvijejo nove ideje.

[uredi] Razlike med filozofijo, umetnostjo, znanostjo

Filozofija se od religije in umetnosti razlikuje tako, da vztraja pri razumu. Religija se bolj kot na razum opira na vero, razodetje, obredje in poslušnost. Tako kot filozof tudi umetnik išče resnico, a svoja stališča in ideje izraža v drugi obliki, opira se na svoje zaznavanje in intuicijo, ne pa na argumentacijo. Znanstvenik si tako kot filozof prizadeva, da bi svoja dognanja utemeljil. Glavna razlika med njima je v tem, da se znanstvenik ukvarja z vprašanji, o katerih se je mogoče odločiti s poskusi ali opazovanjem. Vprašanja, ki jih ne morejo odločiti s poskusi, sodijo v filozofijo.

Filozofija, znanost in umetnost niso v sporu, imajo več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Pravzaprav se je znanost rodila iz filozofije. Vse tri raziskujejo svet, se soočajo z skrivnostjo življenja in to poskušajo razumeti bolje. Uporabljajo različne metode, zato so poti različne, vendar imajo isti cilj – raziskujejo svet in življenje.