Aristotel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Aristótel (grško Αριστοτέλης: Aristotelēs), grški filozof, * 384 pr. n. št., Stagira, (grška kolonija na makedonskem polotoku Halkidiki), Trakija, † 7. marec 322 pr. n. št., Halkida (Kalcis), otok Evboja (Evbeja, Evbija), (danes Evvoia).

Aristotel

Vsebina

1 Življenje in delo
2 Izbrana dela
3 Glej tudi
4 Zunanje povezave

[uredi] Življenje in delo

Aristotel je bil sin Nikomaha, zdravnika makedonskega kralja Amintasa. Bil je vodilna oseba Likije. S 17. letom je prišel v Atene in postal Platonov učenec. S 40. leti je postal vzgojitelj kraljevskih sinov. Njegov učenec Aleksander Veliki Makedonski je osvojil Perzijo in mu podaril 800 talentov (približno petsto tisoč evrov), mu poslal neznane rastline, živali, kamne.

Že več kot 50 let star se je s svojimi zbirkami vrnil v Atene in ustanovil samostojno filozofsko šolo v Liceju, gimnaziji blizu mesta. Dopoldne je imel ezoterična predavanja pred izbranimi učenci, zvečer pa je izobraževal širši krog poslušalcev z javnimi ali ezoteričnimi predavanji. Atenci so ga osumili, da pripada makedonski stranki, in so ga obsodili brezbožništva. Zbežal je v Halkido na otoku Evboja, kjer je umrl.

Opozoril je, da je senca na Luni med Luninim mrkom okrogla, kar dokazuje, da je Zemlja okrogla. Po Platonu je bil največji mislec starega veka. V Knjigi o živih bitjih je zapisal: »Luna je v najožjem sorodstvu z Zemljo, Sonce pa Zemljo oplaja in njena nosnost se konča vsako leto s porodom. Tako torej najdemo v tej ureditvi občudovanja vredno harmonijo sveta in zanesljivo, harmonično povezanost gibanja in velikosti zvezdnih poti, kot je ni mogoče najti nikjer drugod.«