Platon
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
-
Za druge pomene glej Platon (razločitev).
Pláton (grško Πλάτων: Plátōn) (tudi Aristokles, kar pomeni širokoplèč), grški filozof, * 27. maj 427 pr. n. št., Atene, Grčija, † 347 pr. n. št., Atene.
Platon
Platon je bil od svojega 20. do 28. leta Sokratov učenec, učitelj Aristotela, ustanovitelj Akademije v Atenah. Bil je največji idealist starega veka.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Platon se je rodil leta 428 oz. 427 pr. n. št. v Atenah v premožni aristokratski družini. Že v mladosti je bil poznan po svojih sposobnostih in učenju, tako da so ga razglasili za Apolonovega sina. Imel je klasično atensko vzgojo, ki je temeljila na vzgoji telesa in razuma. Sprva je bil znan kot sposoben športnik, saj je zmagal na parih večjih tekmovanjih. Pozneje se je posvetil umetnosti; predvsem pisanju tragedij in komedij.
Toda ob srečanju s Sokratom je odkril novo življenjsko poslanstvo: odkril je svojo filozofsko sposobnost, s čimer se je vpisal v zgodovino človeštva kot filozof, ki je odprl več filozofskih vprašanj kot katerikoli drugi in hkrati podal odgovore na večino le-teh. S Sokratom je ostal vse do njegove obsodbe in usmrtitve. Sprva se je zatekel v Megaro, potem pa je za dvanajst let v Veliko Grčijo, Egipt in Kirene, kjer je prišel pod vpliv različnih filozofskih gibanj (npr. pitagorejcev, Anaksagora, Parmenid,...), ki so nato pomembno vplivali na razvoj njegove filozofije.
Ob starosti 40 let se je vrnil v Atene, kjer je leta 387 pr. n. št. ustanovil Akademijo, kot eno prvih organiziranih šol zahodne civilizacije, v sklopu katere je razvijal filozofijo in hkrati vzgajal bodoče rodove filozofov. Akademija ga je tudi zadržala v Atenah, kjer je dočakal smrt.
[uredi] Ideja
- Glejte glavni članek Platonizem
Zagovarjal je obstoj netelesnega sveta idej, čutno zaznavni svet pa je le njegov posnetek. Po njegovem neminljiva človekova duša teži k nadčutnemu svetu, telo pa je pri tem kot grob duše samo ovira. To je izraz sovraštva do telesa, kjer je platonično mišljenje povsem nasprotno grški miselnosti. Svojemu cilju se duša približa v obliki kreposti. Štirih glavnih kreposti se da naučiti: modrost kot krepost mišljenja, srčnost kot krepost volje ter preudarnost kot sposobnost najti mero med uživanjem in askezo; končno pa so vse tri kreposti v ravnovesju s pravičnostjo.
V svoji kritiki do obstoječih oblik vladavine je Platon zavrgel oligarhijo, demokracijo in tiranijo. Idealna država, oblast najboljših, naj bi bila zasnovana na protislovju podreditve posameznikov in njegovega razreda v splošno dobro. Platon razlikuje tri razrede glede na dolžnost do skupnosti: trgovce in obrtnike, vojake ali čuvaje in vladajoče (modreci, filozofi). V procesu državne vzgoje in izbora naj bi duhovno najsposobnejše vzgajali za naloge, ki jih čakajo v teoriji in praksi. Voditeljski položaj kot »kralji filozofov« bi dosegli šele po vsestranskih preizkušnjah in po petdesetih letih. Pri opravljanju dolžnosti za skupnost jih ne bi smela ovirati niti družina niti zasebna lastnina.
[uredi] Dela
Platon je napisal veliko spisov, ki imajo večinoma obliko dialoga. Poleg spisov je napisal tudi veliko bolj obsežnih sofističnih del, med katerimi so najbolj znana: Država, Politeia, Sofist, Parmenides. V Parmenidu je opisal snidenje postarelega Parmenida in mladega Sokrata. Takšno snidenje bi bilo mogoče okoli leta 450 pr. n. št., Parmenid bi tako moral biti res že star, kar pa je lahko tudi eden od Platonovih anahronizmov.
V slovenščino je celotni Platonov opus prvič prevedel in komentiral filozof Gorazd Kocijančič.
[uredi] Kronološki pregled
|
|
|
|
|
[uredi] Sistematični pregled
Diogenes Laërtius (Διογένης ὁ Λαέρτιος) je zbral vsa Platonova dela, jih pregledal in izločil tiste, za katera je ugotovil, da niso pristna. Vse druge je nato razvrstil v t.i. Corpus Platonicum.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
- v slovenščini:
- Sašo Dolenc, Platon: delitev sveta na original in kopijo, Kvarkadabra
- v angleščini:
Ta biografski članek o filozofu je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
