Italijanščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Italijanščina (Italiano)
Države:	Italija in 29 drugih držav
Govorni predeli:	Zahodna Evropa
Skupaj govorcev:	55 milijonov
Na svetu:	27.
Rodovna razvrstitev:	indoevropski italski romanski italo-zahodni italo-dalmatinski italijanščina
Uradni položaj
Uradni jezik:	Italija, Švica, San Marino
Usklajuje:	Accademia della Crusca
Jezikovni kodi
ISO 639-1	it
ISO 639-2	ita
SIL	ITN

Italijánščina (italijansko italiano ali lingua italiana) je romanski jezik, ki ga govori okoli 62 milijonov ljudi, med katerimi jih večina živi v Italiji. Standardna italijanščina temelji na florentinski govorici. Ima tudi dvojne (ali dolge) soglasnike, kot latinščina (za razliko od drugih sodobnih romanskih jezikov, kot sta francoščina in španščina). Kot pri drugih romanskih jezikih, razen francoskega, je naglas na besedi lahko različen.

Italijanščina je uradni jezik v Italiji in San Marinu, ter v švicarskih kantonih Ticino in Grigioni. Italijanščina je poleg latinščine drugi uradni jezik v Vatikanu, poleg slovenščine pa v slovenskih obalnih občinah Koper, Izola in Piran, ter na Hrvaškem v Istri, kjer prav tako živi italijanska manjšina. Kot pogovorni jezik je zelo razširjena med potomci izseljencev v Luksemburgu, ZDA in Avstraliji, govorijo pa jo tudi na Italiji bližnji Malti. Mnogo manj jo govorijo v bivših afriških kolonijah Italije, kot so Somalija, Libija in Eritreja.

[uredi] Abeceda in glasovi

Italijanska abeceda ima 21 črk. V primerjavi s slovensko, odpadejo j, k, č, š , ž, dodati pa moramo q. Kot v slovenščini, so samoglasniki a e i o u, ostali so soglasniki.

Trije naši glasovi ne obstajajo v italijanščini, in sicer h, ž in polglasnik Ə (e v besedi pes). Sta pa v rabi druga dva glasova, in sicer gli (palatalen l) in gn (palatalen n). Italijanska zveneča soglasnika gi (dž) in z (dz) sta pa v slovenščini zelo redka (pojavljata se samo v besedah tujega izvora in kot alofona fonemov č in c pred zvenečimi soglasniki). Razen tega v slovenščini ne obstajajo dvojni soglasniki. Nekateri italijanski glasovi se zapisujejo drugače kot pri nas.

Italijanska črka c se bere k ali č. Če ji sledijo a o u ali soglasnik, je vedno k. Če ji sledita i ali e, se bere č. Kadar hočemo brati k tudi pred i in e, moramo zapisati chi in che. To je edina raba črke h, ki torej velja samo kot nekakšen razločitveni znak. Obratno, kadar hočemo brati ča čo ču, moramo zapisati cia cio ciu. Popolnoma enako se vede g, ki se pred i in e omehča v dž (izgovor kot v besedi Madžarska).

pišemo. . . . . . .	beremo
ca - ga	ka - ga
che - ghe	ke - ge
chi - ghi	ki - gi
co - go	ko - go
cu - gu	ku - gu
cia - gia	ča - dža
ce - ge	če - dže
ci - gi	či - dži
cio - gio	čo - džo
ciu - giu	ču - džu

Italijanska črka z se lahko bere kot naš c (v besedi raca) ali kot dz (izgovor kot c v priimku Kocbek). Sicer se o tem precej razpravlja, ker je izgovor dokaj različen v raznih predelih Italije, a pravilo je, da se z izgovarja dz samo na začetku besede, sicer je vedno c.

Italijanska črka s se bere s v vseh zvezah, razen med dvema samoglasnikoma, kjer se bere z (rosa beri roza).

Naš glas š se v italijanščini piše sci, s podobnim pravilom, ki velja za k/č:

pišemo	beremo
scia	ša
sce	še
sci	ši
scio	šo
sciu	šu

Črka q stoji vedno pred u in samoglasnikom. Edine možne oblike so torej qua que qui quo, kar beremo kuà kuè kuì kuò (nikoli kva kve kvi kvo, čeprav bi nam tako šlo lažje).

Italijanska skupina črk gli pred samoglasnikom se bere kot dolg hrvaški glas lj.

Italijanska skupina črk gn se navadno bere kot dolg hrvaški glas nj.

[uredi] Naglas in opuščaj

Kadar v italijanščini pade naglas (accento) na zadnji zlog, to je na krajni samoglasnik, je treba naglas tudi zapisati, navadno s krativcem (à,è,ì,ò,ù). V sredini besede naglasa ne pišemo.

Važno mesto zavzema v italijanskem jeziku opuščaj »'« (apostrofo), ki nadomešča izpuščene samoglasnike na koncu besed. Tako na primer ne smemo pisati quella amica (= tista prijateljica), temveč quell'amica; raba opuščaja je obvezna.

[uredi] Spolnik ali člen

Člen (articolo) je najpogostejša beseda v italijanskem jeziku in tudi najtežje razumljiva za nas, ki ga v svojem jeziku ne poznamo. Lahko trdimo, da ima večkrat težave z njim tudi dober poznavalec in reden uporabnik italijanščine.

Člen je lahko določni ali nedoločni. Določnega (il, la) prevajamo s približnim ta-to, nedoločnega (un, una) pa z neki-neka. Primer: il cavallo pomeni ta konj ali konj, o katerem govorimo; un cavallo je neki konj ali konj, o katerem nimamo podatkov. Člen, ki je praviloma vedno navzoč, postane še težje razumljiv, ko je odsoten oziroma izpuščen. Čeprav ima slovnica pravila za vse te primere, je raba člena tudi stvar osebnega sloga.