Fonem
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Foném je najmanjša glasovna enota, s katero govorci določenega jezika razlikujejo pomen besed. S spremembo enega fonema v besedi vedno dobimo drugo besedo ali pa postane beseda nerazpoznavna. Istemu fonemu lahko v posameznem jeziku ustreza več glasov, ki jih imenujemo alofoni. Izraz prihaja iz stukturalne fonologije. Velikokrat foneme zapisujemo z eno črko, kar pa sploh ni nujno. V slovenščini na primer fonemu /v/ ustrezajo štirje glasovi: zobnoustnični v, dvoglasni u ter zveneči in nezveneči ustničnoustnični w.
V strukturalni fonologiji foneme pišemo med poševnicami /k/, glasove pa v oglatih oklepajih [k].
Slovenščina ima 29 fonemov, od tega 8 samoglasnikov in 21 soglasnikov:
Slovenski samoglasniki: /a/, /e/, /ɛ/, /ə/, /i/, /o/, /ɔ/, /u/
Ozki e in o označujemo z malima tiskanima črkama, široki e z Ɛ, široki o z Ɔ, znak Ə pa je uporabljen za polglasnik. Po številu soglasnikov je slovenščina uvrščena med srednje bogate jezike. Inuktituščina, jezik Eskimov pozna le tri samoglasnike, /i/, /a/ in /u/, v nekaterih inačicah pa celo samo dva (nepreverjeno). Najbogatejši s samoglasniki je jezik !xu~, ki ga govorijo prebivalci puščave Kalahari iz ljudstva Kojsancev. Jezik !xu~ ima 24 samoglasnikov in kar 117 soglasnikov, od tega 48 klikov.
Slovenski soglasniki: /p/, /t/, /k/, /b/, /d/, /g/, /f/, /h/, /v/, /j/, /l/, /r/, /c/, /č/, /dž/, /s/, /š/, /z/, /ž/, /m/, /n/
Angleščina ima 40 fonemov. Polinezijščina ima 11 fonemov, kojsanščina pa 140.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
