Sveti Miklavž
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Miklavž (tudi sveti Nikolaj iz Mire) je krščanski svetnik, znan po svoji darežljivosti, * med 270 in 286, Patara, današnja Turčija, † 6. december med 326 in 351, Mira, današnja Turčija. V slovenščini ga imenujemo Nikolaj zlasti, kadar govorimo o njem kot o zgodovinski osebnosti, ime Miklavž pa uporabljamo, kadar govorimo o njem kot o dobrem možu, ki otrokom prinaša darila v začetku decembra.
Sveti Nikolaj (grško: Νικόλαος, kar pomeni "zmaga ljudstva") se je rodil ob koncu tretjega stoletja našega štetja v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil z mirskim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi svetega Nikolaja so rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in Galerija. Naslednji cesar Licinij je bil do kristjanov bolj toleranten. Ko je na cesarski prestol prišel Konstantin I. Veliki, pa je krščanstvu podelil še posebne ugodnosti.
Cesar Konstantin je sklical tudi prvi ekumenski koncil v Nikeji leta 325. Na koncilu je Nikolaj ostro nastopil proti Ariju (njegov nauk imenujemo arianizem). Po nekaterih legendah so Nikolaja celo zaprli, ker je Arija fizično napadel, pozneje pa se je udeležencem prikazala Devica Marija in ukazala, da morajo Nikolaja izpustiti. Ob koncu koncila so udeleženci sprejeli Nikejsko veroizpoved in prepovedali arianizem.
Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan, letnica pa je sporna (najpogosteje se omenjajo letnice 326, 345 in 351).
V letu 1087 so italijanski trgovci (po drugih virih: pirati) prinesli Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod znan tudi kot Nikolaj iz Barija.
[uredi] Čaščenje
Sveti Nikolaj velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, verjetno zato, ker se je njegova družina ukvarjala s pomorstvom oziroma z ribištvom. Cerkve svetega Nikolaja pogosto najdemo ob pomembnih pomorskih pa tudi rečnih plovnih poteh. Stolnica v Ljubljani je posvečena svetemu Nikolaju, saj je bila Ljubljanica včasih pomembna plovna reka.
Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Miklavž tisti, ki obdaruje (pridne) otroke. To se zgodi v noči s 5. na 6. december, ki je Miklavžev godovni dan.
V novejšem času je začel Miklavža-obdarovalca izpodrivati Božiček, ki ga je k nam zaneslo iz Amerike, ponekod pa je v časteh tudi Dedek Mraz, ki izvira iz Rusije. Od njiju se Miklavž loči zlasti po naslednjih lastnostih:
- Domovanje: Miklavž je svetnik in stanuje v nebesih, torej prihaja k nam iz nebes.
- Datum: Otroke obdaruje 6. decembra zjutraj.
- Oblačila: Miklavž je bil škof, torej je oblečen v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima škofovsko kapo, v roki pa škofovsko palico.
- Spremstvo: Spremljajo ga angeli in parklji (hudiči).
- Prevoz: Miklavž prihaja k nam peš ali tudi na saneh (ki pa jih ne vlečejo severni jeleni, pač pa ponavadi konjska vprega).
