Arhitektura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ray and Maria Stata Center, MIT

Arhitektúra je v najširšem pomenu umetnost in znanost o načrtovanju človekovih gradenj na različnih ravneh, od urbanizma, krajinske arhitekture prek stavbarstva do oblikovanja pohištva in industrijskega oblikovanja. Človek, ki se poklicno ukvarja z arhitekturo je arhitekt.

Arhitektura posega v mnoga področja - matematiko, umetnost, tehnologijo, družboslovje, politiko, obrt itd.

Najstarejši zapis o tej dejavnosti je De Architectura latinskega avtorja Vitruvija, ki pravi, da je arhitektura zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote (venustas), trdnosti (firmitas) in koristnosti (utilitas).

[uredi] Razlika med arhitekturo in gradbeništvom

Razlika med arhitekturo in gradbeništvom je bila v preteklosti pogosto jabolko spora. Nikolaus Pevsner, evropski zgodovinar iz prve polovice 20. stoletja je rekel: »Garaža za kolesa je zgradba, katedrala v Lincolnu je arhitektonsko delo«. Danes je razlika precej nejasna. Rudofsky je v slavnem delu Arhitektura brez arhitektov uvrstil v arhitekturo cel niz zgradb, ki jih oblikujejo amaterji. Čim bolj se vračamo v preteklost, tem večje strinjanje je okoli tega, kar naj bi oz. spada v arhitekturo. Če kot Vitruvij smatramo, da pod arhitekturo spadajo vse dobre zgradbe, ali to pomeni, da slaba arhitektura ne obstaja? Da bi rešili problem, še posebej z obzirom na veliko število zgradb v današnjem svetu, lahko opredelimo arhitekturo kot delo arhitektov. Včasih se je smatralo, da je arhitektura umetnost, gradbeništvo pa inženirstvo. Danes je takšna delitev nesprejeml]jiva, ker kolikor je vsaka zgradba edinstvena, toliko bolj je pomembno sodelovanje arhitektov in inženirjev, kolikor je pomembna trdnost in zanesljivost zgradbe, toliko je pomembna njena funkcionalnost in estetika, vse to pa v meji koristnosti in uporabnosti končnega cilja. Danes se arhitektura najbolj ozira na visokogradnjo, urbanizem ipd., medtem ko pojem gradbeništvo povezujemo z nizkogradnjo (gradnja mostov, hidrotehnika, ceste ipd.).

[uredi] Materiali

Arhitektura uporablja za doseganje svojih ciljev različna izrazila. Mednje sodijo najprej materiali. Do nedavnega so bili v rabi zgolj naravni, v zadnjih desetletjih pa so se jim pridružili umetni. Med tradicionalne materiale sodijo npr. zemlja, opeka, les, kamen, med novejše pa beton, železobeton, umetne snovi, posebne, gradbeniškim zahtevam prilagojene kovine in steklo itd.

[uredi] Načini gradnje

Koča plemena Toda iz Nilgirisa, Indija. Koče ovalne petkotne oblike so navadno 3 metre visoke, 5.5 metra dolge in 2.75 metra široke. Zgrajene so iz s trstovimi palicami pritrjenega bambusa in pokrite s slamo. Vhod je nenavadno majhen zaradi zaščite pred divjimi živalmi. Vse skupaj je znotraj rahlo položenega kamenja. Sprednji del koče, pogosto iz granita, je poslikan.

Osnovna načina gradnje sta masivna in skeletna gradnja. Razvila sta se v pradavnini, poleg čistih oblik pa najdemo pogosto pri enem samem arhitekturnem načinu tudi povezovanje obeh. Kot poseben način gradnje, ki se je razvil v zadnjih desetletjih in ga je omogočila sodobna tehnologija, omenimo še sestavljalni način. Pri masivni gradnji gre za zidavo s čvrstimi, povečini malo razčlenjenimi arhitekturnimi elementi in zid, ki zamejujejo prostor, je hkrati tudi nosilna struktura. Odprtin je malo, videti so, kot bi bile izrezane iz zidu, stavbe so pogosto videti trdnjavsko zaprte; iz zunanje podobe ne izvemo ničesar o volumnu in obliki notranjega prostora. Pri skeletni gradnji je dosežena trdnost strukture z uravnoteženjem vertikalnih in horizontalnih prvin, ki prevzamejo obremenitev in so konstruktivni elementi. Notranji prostor je lahko svobodno oblikovan (predelne stene ne prevzamejo obremenitev) in tudi zunanje stene so lahko iz materialov, ki nimajo nosilne vloge (stekla, aluminija ipd.).

[uredi] Središčna in vzdolžna zasnova

V stavbarstvu zgodnjih obdobij sta se uveljavila dva osnovna tipa tlorisa. Prvi izvira iz tlorisa, ki ima v svoji obliki krog, pravilni mnogokotnik ali kvadrat, drugi pa ima v tlorisu pravokotnik ali elipso. Pri obeh zasnovah je pomembno dojemanje prostora, njegovo gibanje ali mirovanje, odpiranje v sosednje prostore oz. zaključenost. Središčna (centralna) stavbna zasnova ima v tlorisu razvidno obliko kroga, mnogokotnika, kvadrata, grškega križa ipd. Centralna stavbna zasnova je tista, ki ji lahko vrišemo ali orišemo krog. Če smo v sredini glavnega prostora, sega pogled do zidov, ki so enako oddaljeni. Okoli najpomembnejšega prostora, ki določa zvrst centralne zasnove, se lahko razvrščajo drugi (praviloma podrejeni) prostori. Centralne stavbe so pogosto krite s kupolami ali s piramidnimi strehami. Razvoj središčno zaznamovane arhitekture spremljamo od prazgodovine (npr. Stonehenge). O vzdolžni (longitudinalni) stavbni zasnovi govorimo takrat, ko je glavni prostor oblikovan tako, da je ena smer (dolžina) precej izrazitejša od druge (širina). To pomeni, da je v tlorisu razviden pravokotnik, elipsa ali podaljšani mnogokotnik ipd. To enoto lahko spremljajo podrejeni prostori, ki podpirajo vzdolžno gibanje. Vzdolžne zasnove poznamo že od prazgodovine naprej. Med izraze take arhitekture štejemo tudi ceste; čeprav so na videz preproste, so pomembne stvaritve podolžnih zasnov v prostoru. Z njimi se srečujemo v tradicionalnih urbanih zasnovah (cesto so obstopile hiše), ne smemo pa pozabiti tudi na slavnostne ceste v starih visokih kulturah, npr. v mikenski, egipčanski, mezopotamskih itd., ko so kipi, zidovi in manjše stavbe ob cesti stopnjevale gibanje, ki se je stekalo proti templju.

[uredi] Področja arhitekture

Arhitetura zajema ogromno področje, od načrtovanja in izdelave delov do izgradnje hiš, pristanišč, mest in celih regij. Zato jo lahko delimo na:

• urbanizem
• vrste arhitekture
• arhitekturni slogi
• arhitekturne šole
• zgodovina arhitekture
• slavne arhitekte

[uredi] Zunanje povezave

Arhitektura je tudi
v Wikislovarju, prostem slovarju.