Cesta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Cesta je infrastrukturni objekt nizke gradnje, namenjen prometu z vozili ali pešcev.

[uredi] Zgodovina

Cesta v notranjosti Islandije (1972)

Začetki gradnje cestnega omrežja segajo daleč nazaj. Že v zbirki predpisov Lex duodecim tabularum (zakon dvanajstih plošč), ki so jo izdali leta 450 pr. n. št., zasledimo nekaj določil o cestah. Rimljanom so bili vzorniki pri gradnji cest Etruščani in Latini, ki so že spretno gradili umetne ceste. Oba naroda sta namreč živela v živahnih trgovskih stikih z Grki, Feničani in Kartažani na jugu Apeninskega polotoka, pa tudi z raznimi ilirskimi in keltskimi plemeni, zlasti z Noričani v Alpah. Stari Rim je razvil gradnjo in vzdrževanje cest na visoko raven. Največja razsežnost cestnega omrežja je bila dosežena v 2. stoletju po našem štetju, vrhunec razvoja pa sovpada z začetkom razširitve rimske vladavine v svetovno državo ter spremembo republike v cesarstvo leta 30 po našem štetju. Rimske ceste so imele kot spodnjo plast (spodnji ustroj) globoke cestne temelje iz drobljenega kamna. Tako so ceste ostale suhe, saj je voda odtekla iz drobljenca in ni postala blato v glinenih tleh. Na bolj uporabljenih poteh so bile še dodatne plasti, ki so vsebovale šeststranske sklepnike ali tlakovce, ki so zmanjšali dviganje prahu ter trenje koles. Tlakovci so omogočili rimskim vozovom zelo hitro potovanje, kar je zagotavljalo dobre povezave z rimskimi provincami. Podeželske ceste so bile pogosto tlakovane v smeri proti mestu, da so pridelki stali čisti. V vozilih s konji so bile uporabljene prve oblike vzmeti in blažilnikov, ker prvotni tlakovci niso bili vedno natančno postavljeni.

Avtocesta "Bratstvo in enotnost" na Dolenjskem

V času industrijske revolucije je prišlo do povečanega trgovanja, to pa je potrebovalo izboljšane poti. Škot McAdam je zasnoval prvo moderno cesto tako, da je razvil poceni material za tlakovanje iz zemlje in kamnitega agregata (znan tudi kot makadam), da je voda lahko odtekla s površja pa je dvignil niveleto ceste nad okoliškim terenom. Ko je bil ta material premazan še s katranom, da se zmanjša erozija, je postala makadamizirana cesta, predhodnica asfaltirane ceste.

Ko so konjske vprege zamenjali z avtomobili in tovornjaki oz. kamioni in so se povečale hitrosti, so bile potrebne ceste z večjo kapaciteto. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so se pojavile ceste z omejenim dostopom, prve avtoceste. Njihove glavne značilnosti so bile dvojno vozišče z dostopi načeloma preko izvennivojskih križanj. Dvojno vozišče je omogočalo visoko kapaciteto prometa, blage klančine in krivine skupaj z malo ali nič semaforji pa so dovoljevali razvoj višje hitrosti. Prve ceste z omejenim dostopom so bile t.i. Parkways, v tridesetih letih dvajsetega stoletja so nemške "avtomobilske ceste" (nemško Autobahn) prinesle višje standarde oblikovanja in možnost razvoja višjih hitrosti na večpasovnicah z ločenimi vozišči, podobno tudi v Italiji, v ZDA pa so začeli z gradnjo prvih cestninskih avtocest, to je cest, za uporabo katerih je potrebno plačati cestnino. Po drugi svetovni vojni se je gradnja cestninskih avtocest v ZDA nadaljevala, z njo pa so oblikovali zvezni sistem avtocest, to je cest, ki povezujejo večja središča in so namenjena daljinskemu prometu. Tudi v Evropi se je razširila gradnja avtocest, z izjemo Avstrije in Nemčije, v glavnem cestninskih. V Sloveniji smo prvo štiripasovno avtocesto dobili leta 1972.

[uredi] Javne ceste

Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Glede na lastništvo javnih cest ločujemo v Sloveniji državne in občinske ceste, glede na pomen za promet in povezovalne funkcije v prostoru pa se državne ceste kategorizirajo na avtoceste, hitre ceste, glavne ceste (prej "magistralne") ter regionalne ceste, občinske ceste pa na lokalne ceste in javne poti.

V Sloveniji je okoli 38.000 km kategoriziranih javnih cest, od tega je državnih cest nekaj več kot 6.500 km: štiripasovnih avtocest je okoli 420 km, štiripasovnih hitrih cest okoli 60 km, dvopasovnih hitrih cest okoli 80 km, glavnih cest okoli 970 km in regionalnih okoli 4.800 km. Lokalnih cest je okoli 14.000 km, javnih poti pa okoli 18.000 km. Z avtocestami in nekaterimi štiripasovnimi avtocestami upravlja in jih vzdržuje DARS, z ostalimi državnimi cestami (preostalimi hitrimi cestami, glavnimi in regionalnimi cestami) pa Ministrstvo za promet, Direkcija Republike Slovenije za ceste.