Človeška ribica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Človeška ribica | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Človeška ribica Proteus anguinus |
||||||||||||||
| Znanstvena razvrstitev | ||||||||||||||
|
||||||||||||||
| Dvočlensko ime | ||||||||||||||
| Proteus anguinus Joseph Nicolai Laurenti, 1768 |
Človéška ríbica (znanstveno latinsko ime Proteus anguinus) je dvoživka, ki živi v kraških jamah.
Druga imena so: močeril, močarile, močarilček, močerilec, bela riba, bela kačica.
Vsebina |
[uredi] Telesna zgradba in življenjske navade
Močeril je z dolžino od 25 do 30 cm največja jamska žival na svetu. Je jamski vretenčar in endemit.
Telo ima kačasto, vloga po 2 parov drobnih nog, ki sta si daleč narazen, s po 3 prstki na sprednjem in po dvema na zadnjem paru, je pri gibanju le pomožna.
Od strani sploščen rep, ki ga obroblja kožnata plavut, je prilagojen plavanju.
Hruškasta glava se končuje s prisekanim in sploščenim gobčkom. Ustna odprtina je majhna, v ustih so drobni zobje. Diha z zunanjimi škrgami(po 3 razvejeni šopi na vsaki strani tik za glavo); škrge so zaradi krvi, ki preseva skozi steno, živordeče. Ima tudi preprosta pljuča, vendar je vloga kožnega in pljučnega dihanja drugotna.
Močeril je plenilec, hrani se z različnimi vodnimi živalmi. Brez hrane lahko živi več let.
[uredi] Razmnoževanje
Spola se na zunaj le malo razlikujeta. V laboratoriju leže jajca (do 70, premer okoli 12 mm). Embrionalni razvoj traja, odvisno od temperature vode, od 3 do 5 mesecev, postembrionalni pa do 130 dni.
Znanih je nekaj primerov živorodnosti (po 2 precej razvita mladiča). Spolno dozori po 14 letih v podobi ličinke. Živi do 100 let.
[uredi] Zunanji videz
Močeril je s prilagajanjem okolju izgubil kožno barvilo (rahlo se pojavi pri mladičih ali razvije na svetlobi); izjema je belokranjski črni močeril (Proteus anguinus parkelj), ki je izvirnejša rasa. Izgubil je tudi oči (pri mladičih drobni črni piki, ki pozneje zakrnijo in ju preraste koža; pri črnem močerilu so normalno razvite). Koža brez temnega pigmenta je zaradi krvi, ki proseva skoznjo, rahlo rožnata (barva človeške polti, odtod ljudsko ime človeška ribica), zaradi riboflavina pa rumenkasta. Za svetlobo je občutljivo vse telo. Svojevrstno je razvito notranje uho, ki je hkrati ravnotežni in slušni organ. Močeril verjetno zaznava tudi šibka električna polja v vodi.
[uredi] Druga poznana imenovanja
Ime izhaja iz poimenovanja »temnotna močerila«. Znanih je še več izpeljank:
- močarile
- močarilček
- močerilec
- in druga imena (v Stični človeška rib/ic/a, bela riba, na Vrhniki bela kačica...).
Domnevno je močeril prvič upodobljen (2 para kač s krili, ki so morda škrge) v reliefu na kamnitem obodu beneškega vodnjaka iz 10. stoletja, ki verjetno izvira s Krasa.
Žival je prvič nedoločno omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) kot zmajevega mladiča v zgodbi, ki ji ni verjel. Žive mladiče je prvi dobil iz Stične G.A. Scopoli; preparirane primerke in risbe živali je razposlal nekaterim naravoslovcem in zbirateljem.
Z znanstvenim opisom ga je prehitel Joseph Nicolai Laurenti (1768) s kratkim opisom in poimenovanjem Proteus anguinus.
[uredi] Zgodovina
Prve anatomske raziskave je začel Carl Franz Anton Ritter von Schreibers v dunajskem muzeju. Živali mu je pošiljal Žiga Zois. Schreibers je žival 1801 predstavil v londonski Kraljevi družbi, pozneje v Parizu. Odtlej je močeril svetovno znan in do zdaj predmet številnih raziskav.
Zaradi velikega zanimanja je bil močeril v 19. stoletju in deloma še v 20. stoletju zanimiv trgovski predmet.
V Sloveniji so ga zavarovali leta 1922 z vsem jamskim živalstvom, leta 1982 pa so ga uvrstili v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je strogo prepovedano trgovati. Ogroža ga onesnažena voda.
Ponekod v Sloveniji je izginil.
[uredi] Zunanje povezave
