Endemit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Endemít je žival ali rastlina, ki jo je moč najti le v nekaterih omejenih predelih sveta (arealu). Nasprotni pojem je kozmopolit. Vrsta, ali katerakoli druga taksonomska kategorija, ki je vezana na določeno geografsko območje, je zanj endemična. Biosfera (kakršno poznamo) je endemična za planet Zemljo. Nižje sistematske kategorije (redovi, družine, rodovi, vrste, podvrste) so navadno endemične za manjša območja. Endemizem se torej nanaša na fizično ozemlje, ki pa ga lahko poljubno določimo. Šimpanzi so endemični za Afriko, horvatova kuščarica (Lacerta horvathi) za severozahodne Dinaride in sosednje dele Alp, soška postrv za jadransko porečje, modrozelena cepljivka (Homoethrix cerkniensi) za Cerkniško jezero, zobati krapovec (Cyprinodon diabolis) pa za en sam izvir s površino 3m * 20m v severnoameriški puščavi Mojave.

Endemite strokovno obravnavajo v okviru naravno biogeografskih enot (Dinaridi, Alpe, Karpati), v poljudni literaturi pa pogosteje upoštevajo državne meje.

[uredi] Endemiti glede na starost in izvor

Avtohtoni endemit se je razvil na mestu samem (in situ), kjer ga najdemo še danes.

Paleoendemit so evolucijsko stari endemiti.

Neoendemit so evolucijsko mladi endemiti. Slednje so nastale v novejšem času s cepitvijo razširjene vrste v več lokalnih vrst ali podvrst.

Taksonomski in biogeografski relikt tuatara (Sphenodon punctatus) je edini preživeli rod prakuščarjev in je omejen samo na območje Nove Zelandije.

Reliktne vrste so osanki v preteklosti razširjenih vrst, katerih areali so se zmanjšali v hladnejših obdobjih, predvsem v pleistocenu. Območja, kjer so se ohranile reliktne vrste, se imenujejo zavetišče (refugij). Reliktne vrste se lahko razvrščajo po geološkem obdobju, ko so imele širši areal - npr. terciarni, glacialni, postglacialni. Lahko jih delimo po mestu obstanka - relikt Julijskih Alp, balkanski relikt itd. Nekateri take relikte imenujejo tudi biogeografski relikti. Taksonomski relikti so ostanek nekdaj številčne skupine, ki pa je skoraj povsem izumrla. Dostikrat je taksonomski relikt tudi biogeografski (tuatara je edini preživeli rod prakuščarjev, ki je omejen samo na območje Nove Zelandije)

Ločimo endemite v ožjem (vrste, ki živijo izključno na manšem ozemlju, npr. na posameznem hribu, otoku, samo v Sloveniji) in širšem pomenu besede (sredozemski, dinarski alpski, evropski, palartični endemiti itd). Endemični so lahko tudi rodovi, družine, itd.

[uredi] Endemiti v Sloveniji

Slovenija je izjemno bogata z endemičnimi vrstami v ožjem pomenu besede. Med več kot 850 endemiti našega ozemlja je največ talnih (edafskih) živali, okrog 550 vrst in več kot 300 jih prebiva v kraškem podzemlju. Poleg teh živi na ozemlju Slovenije prek 500 znanih endemitov v širšem pomenu besede - razširjeni so še deloma ali v celoti na ozemlju severovzhodne Italije, južne Avstrije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Črne gore. To so takoimenovani dinarski in alpski favnistični elementi.

Človeška ribica (Proteus anguinus) je endemit dinarskega krasa in edina prava evropska jamska dvoživka. Je preostanek nekdanjega živalstva - živi fosil - in zato ena od dragocenosti naše naravne dediščine.

• človeška ribica (Proteus anguinus)
• črni močeril (Proteus anguinus parkelj)
• horvatova kuščarica (Lacerta horvathi)

Med rastlinami je 22 slovenskih endemitov in 24 endemitov (drugi viri navajajo 40), ki so deloma razširjeni na ozemljih sosednjih držav.

• kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa)

[uredi] Glej tudi

• seznam endemitov

[uredi] Viri

• Biotska raznovrstnost v Sloveniji, Narcis Mršić, 1997, ISBN 961-90179-2-7
• Osnove varstvene biologije, Boris Kryštufek, 1999, ISBN 86-365-0319-1