Janez Menart
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Janez Menart, slovenski pesnik in prevajalec, * 29. september 1929, Maribor, Slovenija, † 22. januar 2004, Ljubljana, Slovenija.
Menart je odraščal v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo (1936–40), klasično gimnazijo (1940–48) in univerzo, na kateri je 1956 diplomiral iz slovenskega jezika z literaturo ter iz primerjalne književnosti. Po vojaščini se je zaposlil kot lektor, dramaturg in kot vodja lutkovnega oddelka pri podjetju Triglav film, kjer je ostal sedem let. Zaposlen je bil pri RTV Ljubljana, sprva kot urednik in nato kot dramaturg dramskega oddelka televizije, po desetih letih pa je za tri leta prestopil v prevajalski oddelek iste ustanove. Leta 1979 je postal vodja programa knjižnega kluba Svet knjige pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, kjer se je leta 1990 upokojil.
Junija 1983 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 23. aprila 1987 pa za rednega. Od 8. februarja 1985 do 12. januarja 1993 je bil tudi tajnik svojega razreda. Pri Društvu slovenskih pisateljev je bil v letih 1963 - 1969 tajnik, zatem podpredsednik in slednjič predsednik.
Od izvirne poezije je najprej izdal Pesmi štirih, 1953, v soavtorstvu s Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem (ponatisi 1988, 1993); zatem so sledile njegove samostojne zbirke: "Prva jesen", 1955; Časopisni stihi, 1960; Bela pravljica, 1963; Semafori mladosti (izdatno pomnožen izbor), 1963, ponatis 1965; Srednjeveške balade, 1973; Pod kužnim znamenjem, 1977, dotis 1978; Srednjeveške pridige in balade, 1990.
Od prevodov poezije je v samostojnih knjigah izdal izbore iz pesniških del lorda Byrona, Grigorja Viteza, T. S. Coleridgea, Williama Shakespeara, Roberta Burnsa, Alfreda de Musseta, Jacquesa Préverta, Françoisa Villona, Victorja Hugoja, Alphonsa de Lamartina in tri drame angleške renesanse (Jonson, Marlowe, Kyd).
Posamične pesmi so bile prevedene v kakih 25 jezikov, v samostojnih izdajah pa so izšli prevodi njegovih del v hrvaškem, srbskem, makedonskem, italijanskem in ruskem jeziku.
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad: Društva slovenskih književnikov za knjigo Časopisni stihi (1961), mesta Ljubljane za prevod Shakespearovih sonetov (1965), Sovretovo nagrado za prepesnitve Roberta Burnsa in lorda Byrona (1975), nagrado Janeza Kranjca za pomemben prispevek k humorju in satiri na Slovenskem (1976), Župančičevo nagrado za zbirko Pod kužnim znamenjem (1978), priznanje zlata knjiga za zbirko Pesnik se predstavi (1978), Prešernovo nagrado za pesniške zbirke in prevode (1979) in Sovretovo nagrado za Zbrano delo Françoisa Villona (1988).
