Aleksander Borodin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Aleksander Porfirjevič Borodin (rusko: Александр Порфирьевич Бородин), ruski skladatelj, kemik in zdravnik, * 31. oktober/12. november 1833, Sankt Peterburg, † 15./27. Februar 1887, Sankt Peterburg.

Borodin je bil član ruske peterke skladateljev, ki so si prizadevali k obuditvi ruske narodne glasbe v okviru resne glasbe.

Vsebina 1 Življenje 2 Kariera kemika 3 Glasbeno delo 4 Viri 5 Glej tudi 6 Zunanje povezave

[uredi] Življenje

Borodin je bil nezakonski sin gruzijskega princa Luke Semjonoviča Gedeanišvilija, ki ga je dal v matično knjigo vpisati kot sina enega njegovih služabnikov, Porfirija Borodina. V mladosti je prejel kvalitetno splošno izobrazbo (sem sodi tudi pouk iz klavirja), kasneje pa je doktoriral iz medicine na Medicinsko-kirurški akademiji, kjer se je kasneje šolal Ivan Pavlov; svojo kariero pa je nadaljeval kot kemik. Borodin ni bil tako plodovit skladatelj, kot mnogo njegovih sodobnikov - od tod njegova samokritika, da deluje le kot »nedeljski skladatelj«. Umrl je za srčnim infarktom med plesno prireditvijo, na kateri je prisostvoval v živahnem razpoloženju.

[uredi] Kariera kemika

V strokovnih krogih je Borodin kot kemik užival velik ugled, posebne pozornosti je bil deležen zaradi svojega dela na področju aldehidov ^[1]. Med leti 1859 in 1862 je v Heidelbergu opravil postdoktorski študij. V laboratoriju Emila Erlenmeyerja je raziskoval področje benzenovih derivatov. Nekaj časa je preživel tudi v Pisi, kjer je je raziskoval organske halogene. Leta 1862 je v stokovni publikaciji opisal prvo nukleofilno substitucijo klora s fluorom v benzolkloridu ^[2]. Podobna reakcija, na Zahodu znana kot Hunsdieckerjeva reakcija (objavljena leta 1939), je bila v Sovjetski Zvezi predstavljena kot Borodinova reakcija. Leta 1862 se je vrnil na Medicinsko-kirurško akademijo, kjer je raziskoval področje samokondenzacije majnih aldehidov s publikacijami leta 1864 in 1896. Na tem področju se je počutil rivala Augustu Kekuléju.

Borodinu skupaj z Charlesom-Adolphe Wurtzom pripisujejo tudi iznajdbo aldolske reakcije. Svoj zadnji polni članek je objavil leta 1875, v njem je opisoval reakcije amidov, zadnji prispevek pa se je nanašal na identifikacijo sečnine v živalskem urinu.

Njegov zet A. P. Dianin je bil njegov učenec in stanovski kolega na področju kemije.

[uredi] Glasbeno delo

Na glasbenem področju je bilo za Borodina pomembno srečanje z Mili Balakirevom leta 1962, ko je pod njegovim mentorstvom na področju kompozicije začel z delom na svoji prvi simfoniji (Es-dur); njena krstna izvedba je bila leta 1969 pod taktirko Balakireva. Tega leta je Borodin začel pisati svojo Drugo simfonijo (v h-molu), ki ob svoji prvi izvedvi leta 1877 (dirigent Eduard Nápravník) ni požela velikih uspehov, z manjšimi korekcijami in dirigentsko palico Rimskega-Korsakova pa je bila leta 1879 pozitivno sprejeta.

Leta 1869 je Borodina od začetega dela na Drugi simfoniji odvrnila poglobljena skrb za opero Princ Igor, ki jo mnogi obravnavajo kot njegovo najpomembnejše delo in kot eno najpomemnejših ruskih zgodovinskih oper. Del te opere so tudi Polovski plesi, ki so pogosto izvajani kot samostojna orkestrska skladba - in so verjetno najbolj znano Borodinovo delo. Žal je Borodin ob svoji smrti zapustil opero (tako kot nekaj drugih del) nedokončano. Dokončala sta jo Niklaj Rimski-Korsakov in Aleksander Glazunov.

Med ostala znana skladateljeva dela sodi simfonična pesnitev V stepah centralne Azije in drugi (od dveh) godalnih kvartetov (D-dur), ki vsebuje popularni »Nocturno« (lirični stavek).

Leta 1882 je začel s skladanjem Tretje simfonije, vendar je do smrti ni dokončal; dva stavka je kasneje dokončal in orkestriral Glazunov. Med ostala Borodinova dela sodijo številni samospevi, klavirske skladbe (najbolj znana je Mala suita) in druga komorna glasba.

Borodinovo ime nosi sloviti Godalni kvartet Borodin.

[uredi] Viri

1. ^ Facing the Music: How Original Was Borodin’s Chemistry? - Kako izvirna je bila Borodinova kemija Michael D. Gordin Journal of Chemical Education Vol. 83 No. 4. april 2006 561
2. ^ Behrman, E. J. J. Chem. Educ. 2006 83 1138.

[uredi] Glej tudi

• seznam ruskih skladateljev
• seznam ruskih kemikov
• seznam ruskih zdravnikov

[uredi] Zunanje povezave