Klavir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Klavír je glasbilo s tipkami. Od 18. stoletja naprej je eden najbolj razširjenih glasbil. Razvil se je iz čembala, spineta in njima podobnih glasbenih instrumentov. Manjši klavir, pri katerem so strune obrnjene vertikalno, je pianino.

Klavir

Koncertni klavir

Za koncertni klavir obstaja tudi nemški izraz Flügel, (ker spominja na krilo, perut).

Skladatelji, ki so v svetovnem merilu največ prispevali k solistični klavirski literaturi:

Johann Sebastian Bach, Domenico Scarlatti, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Robert Schumann, Sergej Rahmaninov, Franz Liszt, Aleksander Skrjabin, Claude Debussy, Frederic Chopin. Ti skladatelji so del obvezne študijske literature v vseh svetovnih pianističnih šolah.

Temu instrumentu je bilo najbolj naklonjeno "romantično" 19. stoletje, saj so skladatelji skoraj brez izjeme komponirali za klavir. Nepogrešljiv je kot spremljevalni instrument pri skladbah za pihala, trobila, godala in vokal. Poleg tega je najbolj konvencionalen za izvajanje izvlečkov simfoničnih in opernih skladb, ki so nekakšna simulacija glasbe, komponirane za izvajanje z mnogimi različnimi instrumenti hkrati. Tako se npr. pevske vaje za operno predstavo ne izvajajo z orkestrom, kar bi pomenilo velik organizacijski problem, ampak le s spremljavo klavirja, ki simulira orkestersko igro. Takim spremljavam pravimo korepeticije, pianistu pa korepetitor.

V smislu pianistične izobrazbe sta brez izjeme izobraževalne ustanove obvezna dva komponistična cikla: "Dobro uglašeni klavir" J.S. Bacha in Klavirske sonate L. van Beethovna. Veljata za staro in novo zavezo vseh pianistov.

[uredi] Razvojni tipi klavirja

Klavikord v gradu Tuštanj

Monokord, podolgovat zaboj z (eno) napeto struno, ki je v antiki služil kot akustični pripomoček za določanje intervalov
Polikord, srednjeveška različica monokorda z več strunami, ki je tudi služila kot eksperimentalna akustična priprava, iz njega se je razvil
Klavikord, ki je po vsej verjetnosti nastal v 12. stoletju, njegov razvoj pa je trajal dolgih 6 stoletij in ga glede na zgradbo instrumenta delimo na dve obdobji, prvo: do začetka 18. stoletja (vezani klavikord) in drugo do začetka 19. stoletja (nevezani klavikord).
Čembalo, tudi klavicimbal se je pojavil že v začetku 15. stoletja, z različicami po evropskih državah: gravičembalo, špinet, virginal, klaviciterij (žirafni klavir), klavirska harfa). V 19. stoletju pa ga je izpodrinil
Klavir s kladivci, tudi Hammerklavier, ki je neposredni predhodnik današnjega klavirja. Leta 1711 ga je iznašel italijanski izdelovalec glasbil Bartolomeo Christofori.
(Današnji klavir)