Koncentracijsko taborišče
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Koncentracijsko taborišče (KT) je posebna oblika taborišča oziroma organizacije, ki prevzgaja oziroma kaznuje nasprotnike; v skrajni obliki pa je namenjeno tudi njihovem organiziranem pobijanju.
Pojem koncentracijsega taborišča označuje vse možne vrste zbirnih, internacijskih in delovnih taborišč, vendar pa ne vključuje razlage namena oz. namembnosti le teh.
Zbirna taborišča za vojne ujetnike in zapornike ter taborišča za prisilno delo so se razvila že pred časom, od 19. stoletja naprej pa so se razvijala tudi taborišča v povezavi z izgonom, izselitvami in kolonijalnimi osvajanji. Od obdobja nacionalsocializma v Nemčiji od leta 1933-1945 pa se pojem koncentracijskih taborišč povezuje predvsem z načrtnimi izgoni in poboji drugače mislečih in še posebej s preganjanjem Judov ter holokavstom. Med izvajanjem tiranije so nacisti zgradili delovna in uničevalna taborišča. Poimenovali so jih tudi »Würdegarten« (častni vrt) ali »Konzertlager«, v njih pa so Jude in Marksiste »učili pravih manir«. Z množičnimi poboji, ki so jih nacisti izvajali, so se le-ta ločevala od vseh dotakratnjih taborišč.
Vsebina |
[uredi] Definicija
Koncentracijsko taborišče je ustanova, kjer so pridržani oz. izolirani politični nasprotniki ali ljudje »nevšečnih« etničnih, verskih ali socialnih pripadnosti. Priprtje je največkrat izvedeno brez vsakršne sodbe in brez možnosti obrambe, ugovora ali preizkusa razlogov za pripor.
[uredi] Namen koncentracijskih taborišč
- Glavni namen
- Glavni namen koncentracijskih taborišč je prevzgojiti oziroma kaznovati s pomočjo telesne, psihične kazni, dela,... S tem zmanjšajo moč nasprotnikov.
- Drugotni namen
- Drugotni namen takšnih taborišč je zastraševalni učinek na preostalo prebivalstvo, saj jih prisotnost KT opominja na spoštovanje zakonov in/ali zvestobo režimu.
- Tretji namen
- Tretji namen je zaslužiti na račun prevzgojnega dela.
[uredi] Vrste KT
[uredi] Čas nacionalsocializma v Nemčiji
Koncentracijska taborišča iz obdobja nacionalsocializma so svetovno najbolj znana: Seznam koncentracijskih taborišč v tretjem rajhu.
Po podatkih je v taboriščih tretjega rajha je zaradi pobojev ali kot posledica mučenja in bolezni skupno umrlo 6 milijonov ljudi. Nemčija je takrat v svoji in zavzetih deželah upravljala več kot 24.000 taborišč. Prva nemška koncentracijska taborišča so bila delovna taborišča. V njih so bili zaprti sovražniki nacionalsocializma, pripadniki Nemške komunistične partije in Nemške socialdemokratske stranke. Tem so kmalu sledile tudi druge skupine, posebej Judi (glej holokavst), Romi, homoseksualci, predstavniki velikih verskih skupnosti (katoliški in evangeličanski duhovniki, predstavniki protestantske cerkve), verske manjšine (npr. Jehove priče) in drugi politični nasprotniki (še posebno iz Sovjetske zveze).
[uredi] Delovna taborišča
Služila so uničenju skozi delo. Ljudi, ki za delo niso bili več sposobni so, če niso od izčrpanosti že sami umrli, umorili, največkrat s streljanjem. Bolnike, ki v predvideno štirih tednih niso bili spet sposobni za delo, je medicinsko osebje umorilo z injekcijami fenola. Večina zapornikov je v delovnih taboriščih preživela le kratek čas. V času vojne so delovna taborišča imela pomembno funkcijo, saj so v njih pridobivali naravne in opečne kamnine. Poleg tega so brezplačno delavsko silo uporabili tudi pri industriji. Najbolj znan je primer v zvezi z barvno industrijo, ki je kot delovno silo uporabljala taboriščnike.
[uredi] Uničevalna taborišča
Služila so izključno množičnemu pobijanju Judov, Romov, homoseksualcev in drugih osovraženih skupin s pomočjo plinskih celic. Nacionalsocialistični aparat za pobijanje se je pri tem koncentriral predvsem na Jude, k velikemu delu žrtev pa spadajo tudi druge skupine, npr. ruski vojni ujetniki. Taborišča tega tipa so bila postavljena med decembrom 1941 in julijem 1942 v Chelmnu, Warthelandu, Belžcu, Sobiboru in Treblinki, po ogromnem številu žrtev pa sta znani predvsem taborišči Auschwitz-Birkenau in Majdanek.
[uredi] Organizacija
Skupno je bilo vodilnih 23 koncentracijskih taborišč, ki so bila samostojna in so organizacijsko pod sabo imela še 1000 t.i. zunanjih taborišč. Ta vodilna taborišča so bila:
- Nemčija:
- Arbeitsdorf
- Bergen-Belsen
- Buchenwald
- Dachau
- Flossenbürg
- Groß-Rosen
- Dora-Mittelbau
- Neuengamme
- Ravensbrück
- Sachsenhausen
- Niederhagen-Wewelsburg
- Avstrija
- Mauthausen
- Poljska
- Auschwitz I Stammlager
- Auschwitz-Monowitz
- Majdanek
- Warschau
- Krakau-Plaszow
- Stutthof
- Estonija
- Waiwara
- Litva
- Kauen
- Latvija
- Riga-Kaiserwald
- Francija
- Natzweiler-Struthof
- Nizozemska
- Herzogenbusch
Temu sistemu so bila priključena še ostala taborišča. Izolirane dele mest so poimenovali geto. Samo v vzhodni Evropi je bilo getov približno 600, v njih pa so internirali najman 4 milijone ljudi.
[uredi] Medicinski eksperimenti
Na odraslih in otrocih so zdravniki, kot npr. Josef Mengele (Auschwitz), Robert Ritter (Buchenwald) in drugi izvajali različne eksperimente, zaradi katerih so taboriščniki večinoma v mukah umrli. Okužili so jih npr. s pegavico in tuberkulozo, da bi na njih testirali cepivo ipd. Nürnberški proces proti zdravnikom se je odvijal od 9. decembra 1946 do 20. avgusta 1947 pred Prvim ameriškim vojaškim sodiščem. Med drugimi je bil tam obtožen npr. vodja oddelka za tropsko medicino Gerhard Rose, zaradi poskusov s pegavico na Sintih in Romih v Buchenwaldu.
[uredi] Načini usmrtitve taboriščnikov
Vzroki smrti taboriščnikov so bili v uradnih listinah nacionalsocialističnih organov pogosto šifrirani. Uporabljale so se okrajšave – znaki, ki jih je kasneje Inšpektorat kontracijskih taborišč obdelal in priredil. Uporabljale so se naslednje okrajšave:
- 14 f 1 : naravna smrt
- 14 f 2 : prostovoljna smrt ali nezgoda
- 14 f 3 : ustrelitev ali pobeg
- 14 f I : eksekucija
- 14 f 13 : zaporniki šibkega zdravja in smrt zaradi opeklin
[uredi] Zgodovina KT
Čeprav so KT dobila svoj sloves med drugo svetovno vojno, so obstajala že pred tem. Tako so jih poznali že med bursko vojno, prvo svetovno vojno in v "uporabi" so še danes.
[uredi] Prva koncentracijska taborišča
Prvič je ameriška vojska leta 1838 v taborišče prisilno zaprla Indijance. Ukrep je ukazal takratnji predsednik Andrew Jackson, da bi uveljavil t.i. »Indian Removal Act« (»Zakon o odstranitvi Indijancev«). Tudi kasnejše ameriške rezervate za Indijance lahko prištevamo k taboriščem. Ljudje so bili tam namreč pridržani iz rasističnih razlogov pod nehumanimi ževljenskimi pogoji. Onemogočena jim je bila eksistenca, moški, ženske in otroci pa so trpeli pomanjkanje hrane. Poskusi pobega ali upora so bili kaznovani s smrtjo. Zgodovina pojma koncentracijskih taborišč sega že v čas kubanskega boja za neodvisnost proti Španiji med leti 1868-1898, ko je sprva španski general Valmaseda in kasneje general Valeriano Weyler y Nicolau ukazal zapreti vse upornike v koncentracijska taborišča, t.i. »compos de reconcentración«. Pojem komcentracijskih taborišč je kasneje uveljavila še britanska vojska v burski vojni med leti 1899-1902. Burske ženske in otroke, kot tudi Afričane, ki so živeli na tem območju, so izselili v taborišča v Južni Afriki. Čeprav to niso bila uničevalna taborišča, so zaporniki trpeli zaradi podhranjenosti, slabih higienskih razmer in posledično visoke smrtnosti. V teh taboriščih je umrlo približno 26000 žensk in otrok. Razmere so se umirile šele, ko je Emily Hobhouse razkrila razmere v južnoafriških taboriščih. Tudi nemške kolonialne trupe so v takratni nemško-južnozahodnoafriški koloniji izvajale genocid nad ljudstvi Herero in Nama. Po podatkih nemške vojaške uprave je med oktobrom 1904 in marcom 1907 tam skupno umrlo 7682 ljudi. Prvo taborišče, ki je bilo označeno z dejanskim nazivom »koncentracijsko taborišče« je bilo v Nemčiji l. 1920. Tam so bili zaprti predvsem Judi iz vzhodne Evrope, pa tudi Sinti in Romi. Zaradi protestov proti nečloveškim življenskim pogojem, je bilo taborišče l. 1923 razpuščeno.
[uredi] Severna Amerika
V 1. svetovni vojni je Kanada internirala na tisoče Ukrajincev in jih prisilila v delo v železarski industriji in gozdarstvu. V 2. svetovni vojni so bili internirani ljudje japonskega, nemškega in italijanskega porekla. Od afganistanske vojne kot reakcija na teroristične napade 11. septembra 2001 zapira ameriška vojska talibane in pripadnike Al Kaide v velikem številu v taborišča v Guantanamo Bayu na Kubi. Ker jim ameriška vlada ne prizna statusa vojnih zapornikov, taboriščniki nimajo nobenih pravic razen tistih, ki jih za njih predvidi ameriška vojska.
[uredi] Sovjetska zveza in Vzhodna Evropa
V času stalinizma so v Sovjetski zvezi delovala koncentracijska taborišča, ki jih danes dostikrat imenujemo »gulag«, po glavnem oddelku sovjetskega notranjega ministrstva, ki je bilo vodilno pri upravljanju taborišč. Taborišča so služila kot zaporniška taborišča, v njih pa so bili zaprti »navadni« prestopniki, kot tudi politični nasprotniki Od 1930-1959 je bilo v taboriščih zaprtih približno 18 milijonov ljudi, najman 1,5 milijonov jih je umrlo. Nekatere cenitve žrtev v desetletju leninističnega in stalinističnega terorja so še večje in presegajo več milijonov žrtev. Pod Leninovo in Stalinovo oblastjo se je lahko zgodilo, da je bila oseba ovadena in aretirana zgolj zaradi kritične izjave v krogu družine ali celo zaradi kraje jabolka. Zaradi velikega terorja med leti 1937-1938 se je tako zgodilo, da je bilo zaprto ogromno število nedolžnih, njihova priznanja pa so bila največkrat izrečena pod prisilo. Po 2. svetovni vojni je bilo v taboriščih zaprto veliko število ljudi, ki so resnično ali domnevno sodelovali z Nemci ali pa so bili sami Nemci (npr. taborišča na Čehoslovaškem in Poljskem). Pogoji v taboriščih seveda niso bili v skladu z Ženevsko konvencijo, umrlo je veliko število ljudi. Pod komunistično diktaturo Nicolae Ceauşescusa v Romuniji so nasprotnike režima zapirali v zapore in norišnice. Ceauşescusov poskus povečanja romunskega prebivalstva je pripeljal do ustanavljanja otroških gulagov za prizadete, invalidne in »odvečne« otroke, npr. v Cighidu.
[uredi] Italija
Seznam največjih taborišč fašistične Italije:
| Ime taborišča | Od | Do |
|---|---|---|
| Rab | julij 1942 | 11. september 1943 |
| Chiesanuova v bližini Padove | junij 1942 | |
| Gonars v bližini Palmanove | marec 1942 | 8. september 1943 |
| Molat | ||
| Monigo v bližini Trsta | junij 1942 | |
| Renicci di Anghiari v bližini Arezza | oktober 1942 | |
| Visco v bližini Palmanove | zima 1942 |
V italijanskih taboriščih in v taboriščih zavzete Dalmacije in severno-hrvaške obale (Bakar, Kraljevica, Molat, Rab, Zlarin) je bilo med leti 1941-1943 zaprtih nekaj 100.000 civilistov. Prisilno delo in nemogoči žeivljenskih pogoji so mnoogo ljudi stali življenja. Taborišči na Molatu in Rabu (34% zapornikov je umrlo) sta bili kot smrtni taborišči še posebej razvpiti.
[uredi] Jugoslovanska vojna
V Bosni in Hercegovini je bilo v taboriščih bosanskih Srbov (Srebrenica, Omarska, Sremska Mitrovica, Luka Brčko ...) zaprtih preko 200.000 Bosancev. Ubili so več kot 10000 ljudi, predvsem ženske islamske veroizpovedi in Hrvatice pa so množično posiljevali. Okrutno mučenje, izstradanje in streljanje je bilo na dnevnem redu. Duška Tadića, enega od paznikov v koncentracijskem taborišču Omarska, je sodišče za vojne zločine Organizacije združenih narodov obsodilo na 20 let zapora. Koncentracijska taborišča v Bosni in Hercegovini med 1992 in 1995:
- Batkovica
- Čelebići
- Dretelj
- Hrasnica
- Igman
- Keraterm
- Kozarac
- Luka Brčko
- Ljubuški
- Manjača
- Mostar
- Omarska
- Tarčin-Silos
- Trnopolje
- Visoko
- Zenica
[uredi] Španija
Tudi v Francovi Španiji so falangisti ustanovili veliko število taborišč, ki so še danes zelo slabo poznana.
[uredi] Grčija
Pod diktaturo Georgiosa Papadopoulosa je bilo v Grčiji ustanovljeno kar nekaj taborišč za nasprotnike režina, o katerih ve jevnost zelo malo.
[uredi] Hrvaška
Hrvaška je po nacističnem vzoru postavila taborišča za Hitlerjeve nasprotnike, kot tudi za srbske, judovske in hrvaške antifašiste. V koncentracijskem taborišču Jasenovac je umrlo na tisoče Srbov, Judov, Sintov, Romov in antifašistično usmerjenih Hrvatov. Številke se gibljejo med 60.000 in 700.000 ljudi.
[uredi] Japonska
V premaganih deželah je tudi japonski osvajalec v 2. svetovni vojni postavil številna koncentracijska taborišča, razmere v njih pa so bile zelo podobne nemškim. Posebno tragična je bila usoda številnih korejskih sužnjskih delavcev in tisočih mladih kitajskih in korejskih žensk, ki so se bile kot prisilne prostitutke na razpolago japonskim vojakom na fronti. Poleg tega so v taboriščih izvajali razne medicinske eksperimente, kot npr. okužbe z raznimi boleznimi, na Rusih, Kitajcih in ostalih zapornikih. Japonska se uradno vse do danes ni opravičila za dejanja ali odplačala kakršnekoli odškodnine.
[uredi] ZDA
Ob začetku 2. svetovne vojne so ZDA postavile taborišča za vse sumljive prebivalce japonskega ali nemškega porekla. Tako so poznana npr. taborišča v Kaliforniji, saj je bilo tja odpeljanih večina japonskih družin.
Danes imajo ZDA v lasti taborišče na Kubi (Guantanamo Bay) za ljudi, ki so osumljeni terorizma. Uradno je bila označitev »koncentracijsko taborišče« sicer zavrnjena, a proti tem zgovorno priča dejstvo, da so bili zaporniki v taborišče zaprti brez kakršne koli sodne obravnave. Kritiki tako pravijo, da taborišče izpolnjuje vse norme pravega koncentracijskega taborišča. Organizacija za človekove pravice močno graja življenske pogoje v taborišču, saj naj bi zaporniki utrpeli fizično in psihično škodo. Tudi organizacija Rdeči križ naj bi po podatkih New York Timesa novembra 2004 protestirala proti ameriški vladi in življenjskih pogojih v taborišču.
[uredi] Avstralija, Nova Zelandija, Švica
Med obema svetovnima vojnama so skoraj vsepovsod v internacijska taborišča zapirali pripadnike protivojnih partij, v Švici pa tudi ljudi, ki so se prej bežali in se izogibali nacističnim taboriščem. Ta taborišča so bila kar brez zadrege imenovana »koncentracijska taborišča«, a beseda je imela takrat še nekoliko drugačen, racionalen prizvok. A razmere v njih so bile v primerjavi z nemškimi taborišči precej ugodne.
[uredi] Kambodža
V Kambodži je pod vodstvom Pol Pota umrlo precejšnje število ljudi. V tednih, ko so oblast prevzeli Rdeči Khmeri, so celotno prebivalstvo glavnega mesta prepeljali na deželo, kjer so delali na poljih. Od skupno 7 milijonov ljudi jih je umrlo od 1.7 do 2 milijona ljudi za posledicami prisilnega del v povezavi s skromno prehrano, slabo medicinsko oskrbo in množičnimi poboji.
[uredi] Čile
Po prevzemu oblasti fašistov je Junta zaprla nasprotnike na nogometna igrišča, kjer so bili pod milim nebom izpostavljeni žarečemu soncu, prahu in lakoti. Nekaj so jih tudi ubili.
[uredi] Kitajska
Zaporniška koncentracijska taborišča imenovana »laogai« so na Kitajskem odprli po prevzemu oblasti komunistične partije. V njih so zapirali predvsem nasprotnike režima, pa tudi druge ljudi.
Po masakru na Trgu nebeškega miru po l. 1989 in s tem povezanim prevzemom oblasti Jianga Zemina so po tem, ko so v 70 letih zaradi reform Denga Xiaopingsa veliko zapornikov izpustili, v delovna taborišča zaprli milijone disitentov.
V njih so zapirali s strani partije preganjane skupine, kot npr. Tibetance, kristjane, demokrate, pripadnike verskega gibanja Falun Gong, lastnike šol Qigong, borce za človekove pravice, Uyghure, člane sindikata ...
V kitajskih propagandnih filmih so delovna taborišča predstavili kot neškodljiva in hkrati prikrili dokaze zlorab in mučenja, ki so se tam odvijala.
Pred nekaj leti so na dan prišla poročila o sirotišnicah, kamor zaradi politične odločitve o samo enem otroku na družino, zapirajo »odvečne« in invalidne otroke, največkrat deklice. Življenski pogoji v teh taboriščih so tako slabi, da od 30%-50% otrok v kratkem času umre.
[uredi] Glej tudi
- koncentracijska taborišča pred drugo svetovno vojno
- koncentracijska taborišča druge svetovne vojne
- koncentracijska taborišča po drugi svetovni vojni
- Tretji rajh, pravo, zapor.
[uredi] Zunanje povezave
