Fašizem
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Fašízem (italijansko fascismo) se v ožjem pomenu nanaša na desničarsko avtoritarno politično gibanje, ki je vladalo v Italiji med leti 1922 in 1943 pod vodstvom Benita Mussolinija. V širšem pomenu z izrazom označujemo vse sisteme vladavine, ki se zgledujejo po prej omenjenem.
Ime izvira iz italijanskega izraza fascio (množina fasci) v pomenu »snop, butara«, kot politično in militantno gibanje, ki je povezalo italijanski narod, a tudi iz latinskega izraza fasces v pomenu »palice povezane s sekiro«, ki je bila starorimski simbol sodne oblasti. Italijanski fašisti so bili znani tudi kot črnosrajčniki, saj je njihova uniforma črne barve.
Vsebina |
[uredi] Definicija
Izraz »fašizem« običajno uporabljamo za sisteme vladanja, podobne Mussolinijevemu, za katere je značilno:
- povzdigovanje naroda (včasih tudi rase) nad posameznika
- uporaba nasilja in sodobnih tehnik propagande in cenzure za zatiranje politične opozicije
- obsežna ekonomska in socialna organizacija
- korporativizem
Fašizem je v veliko pogledih ideologija negativizma: je protiliberalen, protisocialističen, protikomunističen, protidemokratičen, protiegalitarističen itn., v nekaterih svojih pojavnih oblikah tudi protireligiozen, pri čemer gre v varianti klerofašistično za politično zlorabo vere. Klasični fašizem v latinskih deželah je tudi proti enakopravnosti spolov (mačizem).
Kljub sorodnosti fašistične in nacistične ideologije in prakse, kar označuje včasih uporabljan pojem naci-fašizem, je skupna oznaka uporabljiva le kot nenatančna okrajšava, včasih tudi v propagandne namene.
[uredi] Klasični fašizem
V članku iz Italijanske enciklopedije (Enciclopedia Italiana) iz leta 1932, pod katerim je podpisan Giovanni Gentile, vendar pa dikcijo pripisujejo samem Mussoliniju, je fašizem opisan kot sistem v katerem »Država ni le avtoriteta, ki vlada in oblikuje posameznikove želje z zakoni in vrednotami duhovnega življenja, ampak tudi sila, ki svojo voljo uveljavlja v tujini... kajti za fašista je vse znotraj Države... niti posamezniki niti skupine niso izvzete iz Države... V fašizmu je Država absolutna, posamezniki ali skupine pa proti njej le relativni...«.
Mussolini je v svojem govoru 28. oktobra 1925 izrekel naslednjo maksimo, ki zajema bistvo fašistične miselnosti: »Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej.« (Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato.) Skladno s to miselnostjo so vse zadeve posameznika obenem tudi zadeva države, skrb za obstoj države pa je najvišja dolžnost vsakega posameznika.
Ob totalitarizmu je ključna poteza, ki loči fašizem od drugih podobnih ideologij, uporaba masovnih gibanj za napad na organizacije delavskega razreda: levičarske stranke in sindikate. Fritzsche in drugi opisujejo fašizem kot militantno obliko desničarskega populizma. Mobilizacijska strategija vključuje korporativizem in korporacijsko državo, kar so izrazi, ki označujejo partnerstvo s ključnimi poslovnimi voditelji, pogosto tako, da se karseda zmanjša vpliv sindikatov. Mussolini je tako izrabljal strah pred socialistično revolucijo za kovanje političnega dobička ter povezovanje dejavnikov kapitala in dela z namenom izničenja vpliva slednjih. Leta 1926 je ustanovil Nacionalni svet korporacij, razdeljen na cehe delodajalcev in delojemalcev, ki naj bi upravljal 22 sektorjev ekonomije. Cehi so vključevali tako sindikate kot upravo, vendar so v njih prevladovale korporacije in njihovi lastniki. Bogati sloji so mu v zameno pomagali spremeniti državno zakonodajo, s čimer je napredoval od vodje koalicije do vrhovnega poveljnika. Fašistično gibanje so podpirali mali kapitalisti, nižji uradniki in srednji sloj, skratka vsi, ki so se počutili ogrožene od socialistov. Veliko podporo je užival tako na podeželju med kmeti, kot tudi v mestih med t. i. »lumpenproletariatom«.
[uredi] Ljudska raba pojma fašizem
Kljub jasni opredelitvi pojmov fašizem, fašist, nacist se ti izraz pogosto uporabljajo kot žaljivke, brez upoštevanja točnega pomena in spoštovanja do žrtev teh gibanj. Pridevnika »fašističen« ali »nacističen« pogosto prilepljajo posameznikom ali skupinam, za katere se zdi, da se obnašajo avtoritarno: med elemente sodijo utišanje nasprotnikov, sojenje po osebnem obnašanju in drugi poskusi koncentracije moči.
Pogosto uporabljajo izraz »fašističen« pripadniki politične levice za opis skupin ali posameznikov na politični desnici ali novi skrajni desnici. Ta raba je od sedemdesetih let 20. stoletja redkejša, je pa v letih ob prelomu tretjega tisočletja znova pridobila z antiglobalističnim aktivizmom in vzponom desnice v ZDA, EU in drugod..
[uredi] Neo-fašizem
Za razliko od obdobja pred drugo svetovno vojno, ko so se številne skupine odkrito in s ponosom razglašale za fašistične, je pridobil izraz po njej skrajno slabšalen pomen, kar je bilo v prvi vrsti odziv na zločine proti človeštvu, ki so jih nacistična Nemčija in fašistična Italija ter druge sile osi, v katerih so tudi vladali fašistični oziroma klerofašistični režimi, zagrešili med vojno.
[uredi] Fašizem v tretjem tisočletju
Zanimanje za idejne tokove fašizma narašča po letu 2000, ko se v Evropi ponovno uveljavljajo skrajno-desničarska politična gibanja in desničarske strankarske koalicije, ki potrebujejo ta del političnega prizorišča. V Evropi se to dogaja zlasti v novih članicah Evropske Unije ter v vzhodnih deželah Nemčije, na Hrvaškem in drugih državah vzhodne Evrope; pa tudi v zahodnih državah, kjer po vojni zaradi različnih razlogov niso opravili denacifikacije oziroma defašizacije (Avstrija, Italija) niti s pravičnim sojenjem vojnim zločincem.
[uredi] Zgodovina fašizma
[uredi] Fašizem v Italiji
Kot političen in ekonomski sistem v Italiji je fašizem združeval elemente korporativizma, totalitarizma, nacionalizma in antikomunizma.
[uredi] Fašizem v Jugoslaviji in državah-naslednicah
[uredi] Jugoslavija
[uredi] Bosna in Hercegovina
[uredi] Hrvaška
[uredi] Makedonija
[uredi] Slovenija
[uredi] Srbija in Črna Gora
[uredi] Viri
[uredi] Zunanje povezave
Ta zgodovinski članek je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
