Homoseksualnost
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Homoseksualnost je način obnašanja in spolnosti, ko sta oba partnerja istega spola. Če gre za moška partnerja govorimo o homoseksualcih ali gejih, pri ženskah pa govorimo o lezbijkah.
Homoseksulaci spadajo v skupino stigmatizirancev. Stigmatizirani so tisti, ki se po določeni lastnosti ločijo od ostalih. Gre za neko drugačnost, ki se do homoseksualcev odraža na različne načine.
Vsebina |
[uredi] O izrazu homoseksualnost
Izraz homoseksualnost je sklop dveh grških besed: homo- = enako, istovrstno in sexus = spol. Prvi je izraz uporabil v Avstriji rojen pisatelj in borec za človekove pravice Karl Maria Kertbeny v 19. stoletju. Analogno je tvorjena slovenska beseda istospolnost.
[uredi] Homoseksualnost in družba
Ko se v neki družbi izve za psameznikovo spolno usmerjenost, se ga kategorizira kot marginalca in se mu pripiše različne značilnosti, kot so deviantnost in nemoralno obnašanje. Stigmatizacija do homoseksualcev se najpogosteje kažejo v zvezi z zaposlitvijo, nastanitvijo, posvojitvijo otrok in sklenitvijo zakonske zveze. Odzivi javnosti na homoseksualce so pogosto homofobične narave.
[uredi] Pogostnost homoseksualnosti
Ocene o pogostnosti homoseksualnosti v populaciji se močno razlikujejo zaradi različnih definicij homoseksualnosti. Nasplošno kažejo ankete, da je do 10 odstotkov ljudi homoseksualnih. Hkrati je potrebno vzeti v obzir, da se zaradi stigmatizacije homoseksualnosti pojavlja zanikanje homoseksualnosti pri anketiranju, zato najbrž vse študije kažejo nižjo pojavnost homoseksualnosti, kot je dejansko v družbi prisotna. Leta 1948 je Kinsley s svojo sporno študijo ugotovil, da je med 90 in 95 odstotkov ljudi do neke mere biseksualnih in da je 4 odstotkov moških izključno homoseksualnih; pri ženskah je ekskluzivno homoseksualnih med 2 in 4 odstotka.
[uredi] Ločnice med homo in hetero
Medtem ko je v evropskih kulturah homoseksualnost šele v zadnjih desetletjih izgubila status tabu teme, ponekod pa je v javnosti še vedno zatirana in tabuizirana, nekatere kulture skorajda ne poznajo vprašanja homo- oziroma heteroseksualnosti. Ponekod manj strogo ločujejo obe spolni nagnjenji. Dandanes je znano, da obstajajo številne stopnje med obema skrajnima spolnima opredelitvama; na začetju 20. stoletja so to spoznanje definirali s pojmom biseksualnost. Številni seksologi menijo, da skoraj vsak človek poseduje biseksualne težnje, ki pa so bolj ali manj izražene. Sigmund Freud je celo govoril o vrojeni biseksualnosti in je s pomočjo psihoanalize ugotavljal prisotnost latentne (skrite) homoseksualnosti pri večini ljudi, ki so sicer manifestirali heteroseksualnost.
[uredi] Razkritje
Pri mnogih ljudeh, ki pri sebi ugotovijo istospolna nagnjenja, pride tekom življenja do tako imenovanega razkritja (angleško coming-out). Razkritje je pogosto razdeljeno v dve fazi. Prva faza je razkritje pred samim seboj, ko posameznik spozna, da ga privlačijo osebe istega spola. Ta faza se imenuje tudi notranje razkritje. Druga faza pomeni zunanje razkritje oziroma razkritje pred okolico; to zajema razkritje pred družino, prijatelji in/ali sodelavci. Razkritje se pri posameznikih dogodi v zelo različnih starostnih obdobjih; nekateri odkrijejo lastno homoseksualnost že v zgodnjem najstništvu, nekateri pa šele pri štiridesetih letih ali še kasneje. Ponavadi se notranje razkritje zgodi v času pubertete. Razkritje pred okolico pa je predvsem pogojeno od tolerantnosti okolice. Načeloma se posameznik razkrije prej, če družba izkazuje odobravanje oziroma razumevanje homoseksualnosti. V posameznih primerih se posameznik nikoli ne odloči za zunanje razkritje. Razkritje lahko včasih vodi celo v življenjsko krizo, ki se lahko stopnjuje vse do samomorilskih misli ali celo do realiziranega samomora. Dejansko je samomorilskost pri homoseksualnih pubertetnikih višja kot pri heteroseksualnih vrstnikih.
[uredi] Etična vrednotenja homoseksualnosti
Etična stališča do homoseksualnosti so zelo različna, mestoma celo nasprotujoča. Odvisna so predvsem od antropoloških predpostavk in interpretacij homoseksualnosti. Često je etično vrednotenje homoseksualnosti močno odvisno od določenih verskih stališč.
Kjer velja homoseksualnost za naravno danost ali pozitivno ovrednoteno prosto odločitev posameznika, je tudi etično stališče do homoseksualnosti pozitivno. Obstajajo pa tudi nazori, ki vrednotijo homoseksualnost kot antropološki defekt. V teh primerih je istospolnost negativno sprejeta, reakcije nanjo pa so lahko različne - od strpnosti sicer negativnega ravnanja do pravnega preganjanja homoseksualnosti, v skrajnih primerih tudi kaznovanje s smrtjo.
Homoseksualnost je še v 21. stoletju marsikje obravnavana kot nenaravna, kot bolezen ali celo kot kaznivo dejanje, čeprav imamo dokaze, da so že stari Grki in Rimljani prakticirali homoseksualnost in so bili taki odnosi sprejemljivi. Kasnejši odnos do homoseksualnosti v zahodnem svetu je bil v glavnem osnovan na judovsko-krščanskih moralnih načelih, po katerih so istospolna nagnenja nemoralna in grešna.
Prenekateri znani umetniki in znanstveniki so zelo trpeli, ko je javnost zvedela za njihovo spolno usmerjenost (Alan Turing, Oscar Wilde, ...), nekateri so naredili samomor.
Nasprotje homoseksualnosti je heteroseksualnost ali pa tudi biseksualnost.
