Belgija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Koninkrijk België
Royaume de Belgique
Königreich Belgien

Nacionalno geslo: L'union fait la force (francosko) Eendracht maakt macht (nizozemsko) (Prevod: »Enotnost daje moč»)
Uradni jeziki	nizozemščina, francoščina, nemščina
Glavno mesto	Bruselj
Kralj	Albert II.
Predsednik vlade	Guy Verhofstadt
Površina  - Skupno  - % voda	136. na svetu 30.510 km² 6,20%
Prebivalstvo  - Skupno (2002)  - Gostota	77. na svetu 10.309.725 338/km2
Neodvisnost  - Razglašena  - Priznana	od Nizozemske 1830 1839
Valuta	evro¹, belgijski kovanci za evro
Časovni pas	UTC+1
Državna himna	La/de Brabançonne
Vrhnja internetna domena	.BE
Nacionalna klicna koda	32
(1) Pred letom 1999: belgijski frank

Belgija (België po nizozemsko, Belgique po francosko, in Belgien po nemško) je majhna država v Zahodni Evropi, ki na severu meji na Severno morje in Nizozemsko, na vzhodu na Nemčijo, na jugu pa na Luksemburg in Francijo.

Vsebina 1 Zgodovina 1.1 Rimski imperij 1.2 Frankovska država 1.3 Pod oblastjo Habsburžanov 1.4 Od francoske revolucije do osamosvojitve 1.5 Obdobje nevtralnosti 1.6 Obdobje svetovnih vojn 1.7 Mednarodne povezave 1.8 Flamsko - valonsko vpašanje 1.9 Sodobna Belgija 2 Denar 3 Upravna delitev 4 Glej tudi 5 Zunanje povezave

[uredi] Zgodovina

Glavni članek Zgodovina Belgije

[uredi] Rimski imperij

V času rimskega imperija je današnje ozemlje Belgije predstavljalo rimsko provinco Gallio Belgico, ki je zajemala tudi del Francije, Švice in Nizozemsko. Imenovala se je po galskem plemenu Belgov, ki jih je Cezar v knjigi O galskih vojnah označil kot »najpogumnejše med Galci«.

[uredi] Frankovska država

Po propadu Rima, so na tem ozemlju zavladali Franki. Belgija je spadala pod vzhodni del države, imenovan Francia Orientalis. Del te enote je leta 1384 pripadel Burgundiji, ki je tako vladala Belgiji in Nizozemski. Lega Burgundije med Francijo in Nemčijo je močno vplivala na poznejšo belgijsko zgodovino. Burgundska nadvlada se je končala leta 1477, ko je umrl zadnji vojvoda, Karel Drzni.

[uredi] Pod oblastjo Habsburžanov

Večina Burgundije je s poroko pripadla cesarju Maksimiljanu. Njegov vnuk Karel V. je podedoval Nizozemsko (katere del je bila Belgija). Leta 1516 pa je postal tudi španski kralj, s čimer je Nizozemska pripadla Španiji. Njegov naslednik Filip II. se je moral soočati s hudim nasprotovanjem protestantov na severu pokrajine. 1581 se je 7 provinc dokončno odcepilo in ustanovilo Združene države Nizozemske. Katoliška Belgija (Španska Nizozemska) je še naprej ostala v rokah Španije. Ker je bila ozemeljsko ločena od matice in blizu Franciji, si jo je ta še toliko bolj želela podrediti. To razmerje se je odrazilo tudi v tridesetletni vojni, ko sta Nizozemska in Francija s skupnimi močmi poskušali zavzeti Belgijo, kar pa jima ni povsem uspelo. Do 1789 si je Francija v različnih konfliktih (španska, avstrijska nasledstvena vojna) pridobivala manjše dele ozemlja in v Belgiji izsiljevala svoje interese.

[uredi] Od francoske revolucije do osamosvojitve

Leta 1787 je Jožef II. Habsburški, v želji po centralizaciji svoje oblasti, odpravil lokalno avtonomijo v Belgiji. Sledili so upori, ki so sovpadali z revolucijo v Franciji. 11. januarja 1790 je bila sicer razglašena Belgijska republika, ki pa jo je Jožefov naslednik spet uspel pokoriti. Po letu 1792 se je Avstrija zapletla v boje z novo francosko revolucionarno vlado. Končni rezultat spora je bil mirovni sporazum v Campo Formiu (1797), po katerem je bila Avstrija prisiljena prepustiti Belgijo Franciji. Francoske nadvlade Belgijci resda niso marali, jim je pa gospodarsko koristila, pridobili pa so tudi nekaj ozemlja (bogato mesto Liege). Vendar pa se je francosko obdobje končalo že leta 1815, ko je bila Belgija, natančneje Waterloo, prizorišče zadnjega velikega spopada Evrope z Napoleonom. Dunajski kongres je prinesel združitev Belgije in Nizozemske pod protestantskim vladarjem Viljemom I., kar pa je bil povod za Belgisko revolucijo avgusta 1830. 4. oktobra istega leta je bila proglašena neodvisna Belgija, ki so jo takoj priznale vse evropske velesile. Nizozemska je zgledu sledila šele leta 1839.

[uredi] Obdobje nevtralnosti

Druga polovica 19. stoletja pomeni za Belgijo obdobje industrijskega razcveta. Bila je ena prvih industrializiranih držav v Evropi, vsa večja mesta so bila z železnico povezana že v 40. letih. Vendar pa so se v tem obdobju začele kazati tudi napetosti med narodnimi skupnostmi. Problem je bil predvsem zaradi jezika, saj so bili Flamci v večini, Valonci pa so predstavljali višji in bogatejši razred. Osrednja pokrajina Brabant z Brusljem je bila jezikovno mešana. Vlada je zato postopoma priznala enakopravnost obeh jezikov.

V tem obdobju je pomembna tudi belgijska kolonialna dejavnost. Kralj Leopold II. je, ker je finančno pomagal pri odpravah v Afriko, leta 1885 dobil v kolonialno posest Svobodno deželo Kongo (danes DR Kongo; prej Zair). Zaradi nečloveškega izživljanja nad domorodci (ocene med 8 - 10 milijoni mrtvih), so kolonijo 1908. iz rok kralja predali državi in jo preimenovali v Belgijski Kongo.

[uredi] Obdobje svetovnih vojn

4. avgusta 1914 je nemška vojska prestopila meje nevtralne Belgije. Belgijci so se pogumno zoperstavili okupatorju. Štiri leta so zadrževali Nemce in obstali kljub veliko močnejšemu sovražniku. 18. septembra 1918 je major Allied z ofenzivo osvobodil celotno obalo in prisilil Nemce k premirju. Ob koncu vojne je imela Belgija več kot 80 000 mrtvih, tako vojakov kot civilistov. Ogromna je bila tudi materialna škoda, vendar pa si je Belgija s tujo pomočjo neverjetno hitro opomogla. Na mirovni pogodbi v Versaillesu, se je njena površina na račun Nemčije povečala za 989,3 km². Leta 1920 je Belgija zaradi slabih izkušenj preklicala nevtralnost in podpisala vojaško zvezo s Francijo.

10. maja 1940 je bila država znova nenapovedano napadena. Tudi pomoč s strani Velike Britanije in Francije ni pomagala v boju proti Nemčiji. 28. maja je kralj Leopold III. podpisal brezpogojno predajo, ki pa je begunska vlada v Parizu ni priznala. Poleg tega je 30. maja razrešila kralja vseh pooblastil. Po zasedbi Francije je vlada pobegnila iz Pariza v London, a se že 8. septembra 1944 vrnila v Bruselj.

[uredi] Mednarodne povezave

Po 2. svetovni vojni je Belgija potrebovala nekaj časa, da si je opomogla, čeprav jo je 1. svetovna vojna bistveno bolj prizadela. 26. junija 1945 je kot ustanovna članica pristopila v skupnost Združenih narodov, aprila 1949 pa še v NATO. Čeprav je na referendumu 57,6 % volivcev glasovalo za vrnitev kralja Leopolda iz izgnanstva, so sledili nemiri, ki so hudo ogrozili stabilnost države. Leopold je moral svoje pravice prenesti na sina Baudoina, ta pa je postal kralj 17. julija 1951.

Združevanje pa je sledilo tudi med zahodnoevropskimi narodi. 1952 je bilo ustanovljeno Evropsko združenje za premog in jeklo, katerega ustanovna članica je bla tudi Belgija. Ko so hotele države ustanoviti še skupno obrambno združenje, se Francija ni želela pridružiti. Zato je belgijski zunanji minister Henri Spaak predlagal drugačno povezavo. Na njegovo pobudo je bila leta 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. Njen sedež so postavili v Bruselj.

Leta 1960 je Belgija dokončno izgubila svojo kolonijo Belgijski Kongo. Poleg tega sta se 1962 osamosvojila Burundi in Ruanda, ki sta bila od 1. svetovne vojne pod belgijsko upravo.

[uredi] Flamsko - valonsko vpašanje

V 60. letih so se nasprotovanja med obema narodoma zmeraj bolj ostro kazala. Vlada je stvari poskušala rešiti s popravki zakonodaje glede uradnih jezikov, vendar to problema ni odpravilo. Leta 1968 je zaradi spora med Flamci in Valonci prišlo do padca vlade. Občasna nestabilnost se je pojavljala skozi vsa 70. leta. Zmeraj bolj jasno je bilo, da je edina možna pot sprememba ustave in cepitev na zvezne države. To se je v resnici zgodilo 1989., ko je vlada nekatera pooblastila predala posameznim federalnim enotam. Proces federalizacije pa se je dokončno zaključil leta 1993. Belgija je tega leta uradno postala federacija s tremi zveznimi enotami.

[uredi] Sodobna Belgija

Marca 1992 je, po zamenjavi v vrhu stranke, vlado sestavil predsednik krščanskih socialistov Jean-Luc Dehaene. V naslednjih letih je Belgija podpisala Maastrichtski sporazum in zaključila federalizacijo. 31. julija 1993 je umrl kralj Baudoin, nasledil pa ga je njegov brat, Albert II. Maja 1995 je levo-sredinska koalicija spet dobila večino v parlamentu.

Avgusta 1996 je v Belgiji izbruhnil škandal, povezan z organizirano pedofilijo, ki je v javnosti sprožil hude pomisleke glede sodnega sistema. Ko je bilo dokazano, da so s škandalom povezani tudi ljudje v vladi, so sledile množične protivladne demonstracije (250 000 ljudi v Bruslju oktobra 1996). Aprila 1997 je komisija, ki je preiskovala pedofilski škandal, predstavila svoje poročilo. Razkrila je nesposobnost sodstva in policije, ki nista uspela pravočasno ukrepati. Aprila 1998 sta odstopila ministra za pravosodje in notranje zadeve. Vladna kriza se je začasno končala z zaupnico premierju Dehaeneu.

Junija 1999 je bila koalicija na parlamentarnih volitvah poražena, kar je bila tudi posledica škandala z zastrupljeno hrano, ki je izbruhnil mesec dni prej. Nova desno-sredinska koalicija, sestavljena iz liberalcev, socialistov in stranke zelenih, je nastopila 12. julija 1999. Kot novi predsednik vlade je prisegel predsednik liberalcev Guy Verhofstadt. Sicer pa je bila to prva vlada po letu 1958, ki ni vključevala katerekoli krščanske stranke. Po volitvah leta 2003 je Verhofstadt nastopil svoj drugi mandat.

[uredi] Denar

Do uvedbe Evra se je uporabljala valuta frank (1Bfr = 100 centimov)

[uredi] Upravna delitev

Belgija je razdeljena na tri federalne regije, dve regiji pa sta nadalje razdeljeni še vsaka na pet provinc.

1. Flamska (nizozemsko Vlaanderen, francosko Flandre ali Flandres)
   • Antwerpen
   • Limburg
   • Vzhodna Flamska (Oost-Vlaanderen)
   • Zahodna Flamska (West-Vlaanderen)
   • Flamski Brabant (Vlaams-Brabant)
2. Valonska (francosko Wallonie, nizozemsko Wallonië)
   • Valonski Brabant (Brabant Wallon)
   • Namur
   • Liège
   • Hainaut
   • Luksemburg (Luxembourg)
3. Regija glavnega mesta Bruslja (nizozemsko Brussels Hoofdstedelijk Gewest, francosko Région de Bruxelles-Capitale, nemško Die Region Brüssel-Hauptstadt).

[uredi] Glej tudi

• seznam suverenih držav

[uredi] Zunanje povezave