Nova Zemlja
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Otočje Nôva Zêmlja (rusko Но́вая Земля́ - Nóvaja Zemljá) sestavljata dva glavna otoka (Severni in Južni; ločuje ju Matočkinov preliv) in številni manjši. Leži v Severnem ledenem morju severno od Rusije in ločuje Barentsovo morje od Karskega. Skupna površina otočja je okrog 90,650 km².
Površje je zelo gorato, saj je geološko Nova Zemlja nadaljevanje Urala. Od kopnega jo ločuje Karski preliv. Najvišji vrh doseže 1070 m. Severni otok je pokrit z ledeniki, južni pa ima tundrsko podnebje. Naravna bogastva so baker, svinec in cink.
Prebivalstvo otoka je skromno. Domorodci so Nenci (približno 100 - so uralsko samojedsko ljudstvo, sorodno z Madžari, Finci, Estonci in Laponci), Rusi pa poznajo otočje od 11. ali 12. stoletja, ko so novgorodski trgovci obiskali to območje. Zahodni Evropejci so ga odkrili v 16. stoletju, ko so iskali severovzhodni prehod. Prvi ga je leta 1553 obiskal Hugh Willoughby, William Barents pa je leta 1596 obplul severni rt otočja in prezimil na vzhodni obali v bližini rta. Med tem potovanjem so kartirali zahodno obalo otoka.
Na otoku so od sredine 50. let 20. stoletja izvajali jedrske poskuse, ki so trajali večino obdobja hladne vojne. Ko se je za to po glasnosti leta 1989 razvedelo, so aktivisti Greenpeacea leto kasneje protestirali. Tega leta (1990) je bila na Novi zemlji in obenem v Rusiji zadnja jedrska eksplozija.
