Kinoto
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Kinoto | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Kinoto Citrus x myrtifolia |
||||||||||||||||
| Znanstvena razvrstitev | ||||||||||||||||
|
||||||||||||||||
| Dvočlensko ime | ||||||||||||||||
| Citrus myrtifolia (Raf.) |
Kinoto (znanstveno latinsko ime Citrus x aurantium myrtifolia) je agrum iz rodu Citrus (družina Rutaceae). Strokovnjaki si niso edini o njegovem izvoru. Prevladuje mnenje, da gre za mutacijo v razvoju grenke pomaranče, ki je s časom privedla do današnje obstojne in strokovno opredeljene vrste.
[uredi] Opis
Kinoto je grm, 2 do 3 metre visok, ki zelo počasi raste in ne prenese nizkih temperatur. Vejevje je gosto in strnjeno. Listi so majhni, usnjati, suličaste oblike, podobni mirtinim listom (odtod tudi latinsko ime). Edini med citrusi so brez trnov. Cvetovi so majhni in močno dišeči, morda najlepši med vsemi citrusi, ker rastejo bodisi v socvetju kot tudi osamelo ob veji, kar ustvarja zelo prijeten videz. Plodovi so popolnoma okrogli ali malo sploščeni pri peclju in merijo največ 5 cm v premeru. So žive rumeno-oranžne barve in rastejo večinoma v skupinah po več sadov, kakor nekakšni veliki grozdi. Okus je kisel in grenak. Kakor ostali agrumi, tudi kinoto ostane dolgo časa zrel na veji. V tem smislu se menda lahko pohvali s prvenstvom, saj baje lahko počaka na branje do dve leti.
[uredi] Izvor
Po imenu sodeč, izvira kinoto iz Kitajske, a trenutno ni na razpolago podatkov o njegovem gojenju na Daljnem Vzhodu. Izročilo pravi, da so ga od tam prinesli v Sredozemlje ligurški mornarji nekje v šestnajstem stoletju. Nekateri raziskovalci pa menijo, da je rastlina avtohtona Sredozemeljskih dežel, morda Toskane, kjer se je pojavila kot mutacija v poganjkih grenke pomaranče. Ime naj bi v tem primeru pomenilo samo, da je sadež podoben Kitajcu, kar bi bilo po italijanski filologiji sprejemljivo. Danes uspeva kinoto predvsem v Italiji (Ligurija) in na sosednji francoski obali.
[uredi] Uporaba
Sadje se uporablja za kandite, marmelade in sirupe. Sok kinota je prisoten malone v vseh italijanskih digestivnih pijačah, ki so znane pod skupnim imenom amari. Največ kinota se pa porabi za izdelovanje istoimenske brezalkoholne pijače. Po vsem svetu je ime kinoto večinoma poznano prav samo kot napitek, medtem ko je zadevni sadež praktično neznan.
Omembe vredna je zgodovina te pijače. Na trgu se je pojavila kmalu po zaključku druge svetovne vojne, ko jo je začela italijanska industrija proizvajati skupaj z oranžado kot nekakšen simbol blaginje. To so bili prvi znaki povojne ekonomske rasti, ko so si ljudje lahko začeli privoščati kaj več kot čisto vodo na mizi. Kinoto je kmalu postal najbolj priljubljena pijača, ki so jo proizvajali nešteti manjši privatniki. Seveda to ni moglo dolgo trajati, saj se je pojavila tudi v Italiji Coca Cola, ki je po okusu zelo blizu kinotu, in majhni proizvodniki so se umaknili pred ekonomsko velesilo. Pijača kinoto je praktično izginila in nasadi tega agruma so preusmerili proizvodnjo v gojenje okrasnih rastlin. V devetdesetih letih 20. stoletja se je med italijansko mladino pojavilo protiameriško gibanje, ki se je hotelo otresti vsakega vpliva ZDA na domače navade, zato se je najprej obregnilo ob Coca Colo. Tako je spet prišel v modo kinoto. Gibanje je želo precej uspeha in spet so se pojavili proizvajalci te domače pijače. Stvar je šla tako daleč, da je začela pred nekaj leti proizvajati kinoto ena največjih italijanskih firm med proizvajalci brezalkoholnih pijač, San Pellegrino (Nestlè), in takoj za njo še sama Coca Cola.
