Dielektrik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Elektroni v molekulah se pomaknejo proti pozitivno nabiti levi plošči. Molekule potem ustvarijo električno polje v smeri z desne na levo, ki delno ukine polje, ki ga ustvarita plošči. (Zračna vrzel je prikazana le zaradi jasnosti; v pravem kondenzatorju se dielektrik neposredno dotika plošč.)
Dieléktrik ali električni izolator je snov z zelo veliko specifično upornostjo, tako da lahko v približku vzamemo, da sploh ne prevaja električnega toka. Rečemo lahko tudi, da lahko v dielektriku obstaja statično električno polje, ne da bi v njem tekel električni tok. Obnašanje dielektrika v električnem polju opišemo z njegovo dielektričnostjo.
Dielektriki se rabijo v elektroniki kot snov, s katero je izpolnjen prostor med elektrodama kondenzatorja, s čimer se poveča kapaciteta kondenzatorja.
Zgledi dielektrikov so steklo, keramika, vosek, papir, les, porcelan in bakelit.
[uredi] Kvantna razlaga dielektrikov
Pri dielektrikih je, podobno kot pri polprevodnikih, valenčni pas pri nizkih temperaturah povsem zaseden, prevodni pas pa povsem nezaseden. Od polprevodnikov se dielektriki razlikujejo po širini energijske špranje med valenčnim in prevodnim pasom, ki je pri dielektrikih dosti večja kot pri polprevodnikih (npr. 5,4 eV pri diamantu proti 0,7 eV pri germaniju).
[uredi] Literatura
- Janez Strnad, Fizika, 4. del: Molekule, kristali, jedra, delci, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1982. (COBISS)
