Diamant

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Brušeni diamanti (briljanti)

Mineral diamant (starogrško αδάμας (adamas) - »neukrotljiv«) je kristalinčna oblika oziroma alotropna modifikacija elementa ogljika (drugi tovrstni modifikaciji sta še grafit in fuleren). Je eden najbolj znanih in najuporabnejših izmed več kot 3.000 znanih mineralov. Diamanti slove po svojih izstopajočih fizikalnih lastnostih, posebno trdnosti (to nakazuje tudi izvor besede) ter visoki razpršilnosti svetlobe. Te in druge lastnosti postavljajo diamant med najuporabnejše minerale v draguljarstvu in v številnih panogah industrije.

Večino diamantov izkopljejo iz ognjeniških žil, kamor so jih odložili ognjeniki globokega izvora. Ti so črpali material iz globin, prek 150 km oddaljenih od zemeljskega površja, kjer so bili primerni temperaturni in tlačni pogoji za nastanek diamantov.

Večino diamantov danes izkopljejo v osrednji in južni Afriki, pomembna nahajališča pa so tudi v Kanadi, Rusiji, Braziliji in v Avstraliji. Letno jih izkopljejo okrog 130 milijonov karatov (26.000 kg) s skupno vrednostjo blizu 9 milijard USD. Dodatno izdelajo še skoraj štirikrat toliko umetnih diamantov.

Privlačnost diamantov kot draguljev je v njihovi trdnosti in optičnih lastnostih. Diamanti, uporabljeni kot dragulji, so rezani, njihove ploskve pa nato zglajene v številne brušene oblike, ki naj bi poudarile njihove dobre lastnosti. Trdota diamantov omogoča, da odlično prenašajo glajenje in se upirajo razenju (diamant lahko razi le drug diamant). To daje izjemen lesk. Razpršitev bele svetlobe v mavrico barv, ki je poznana kot ogenj, je druga osnovna značilnost teh draguljev, ki je bila že tekom zgodovine zelo cenjena.

Diamante kot dragulje ocenjujemo po teži (karati), jasnosti, barvi in rezu. Ljudje jih cenimo že približno poltretje tisočletje. Že pred toliko časa so jih v Indiji uporabljali v verskih podobah. Njihova priljubljenost je narasla v 19. stoletju, ko so se pojavili novi načini rezanja, ki so še bolj poudarjali kakovost teh dragih kamnov.

Industrijska uporaba diamantov se je v svoji zgodovini, ki prav tako sega daleč v preteklost, povezala z njihovo trdnostjo. Zaradi te lastnosti je diamant najprimernejši material za rezalna in brusilna orodja. Običajno so diamanti nanešeni na rezalne ploskve žag in svedrov, kot brusilno sredstvo pa se uporablja diamantni prah. V razvoju so ali pa že obstajajo tudi druge možnosti uporabe diamantov. Tako se so nekateri modri diamanti - za razliko od večine ostalih, ki so odlični izolatorji - naravni polprevodniki. V industriji uporabljajo diamante, ki so neprimerni za uporabo v draguljarstvu, ali pa so umetno izdelani, kar zniža njihovo ceno in njihovo uporabo naredi gospodarnejšo.

Izdelovanje in razpečevanje diamantov je v glavnem v rokah nekaj večjih podjetij. Ti posli potekajo v tradicionalnih središčih za trgovino z njimi (najpomembnejši je Antwerpen v Belgiji). Skupina De Beers, ki ima sedež v južnoafriškem Johannesburgu in v Londonu, je v poslu z diamanti glavna že prek 100 let. Podjetje ima skupaj s podružnicami v lasti rudnike, ki dajo okrog 40% letne proizvodnje diamantov, obenem pa obvladujejo prodajne poti, po katerih letno potuje skoraj dve tretjini vseh diamantov, uporabljenih v draguljarstvu.

Ker je skupina De Beers skozi zgodovino razvila postopke z monopolističnimi značilnostmi, denimo strog nadzor nad zalaganjem in domnevno manipuliranje s cenami diamantov, poleg tega pa so jih nekateri afriški revolucionarji prodajali, da bi dobili sredstva za svoje nasilno ravnanje, imajo diamanti delno sporen sloves.