Inkvizicija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Inkvizícija je bila ustanova rimskokatoliške Cerkve z nalogo zatiranja krivoverstva. Njena dejanja v povezavi z vladami posameznih držav so pomemben predmet zgodovinskega preučevanja.

Vsebina

1 Izvor
2 Zgodovina
3 Različne inkvizicije
4 Zunanje povezave

[uredi] Izvor

Za razliko od nekaterih drugih religij (budizma, judovstva, ...) ima katoliška Cerkev hierarhično zgradbo s središčnim upravljanjem. Ko je cesar Konstantin prenehal preganjati krščanstvo, so se cerkvenoupravne ustanove zahodnorimskega cesarstva združile v eno s sedežem v Rimu. Tiste, ki se niso strinjale s trditvami ali dejanji, ki so jih kot pravoverna označili cerkveni zbori - koncili, si je poskušala Cerkev najprej podrediti, upiranje pa je pogosto vodilo v preganjanje.

Krivoverstvo ali herezija (iz grške besede haeresis - ločina, šola, verovanje; krivoverec - heretik) je za Cerkev že od začetka predstavljalo težavo. Apostolska dela 15 pričajo o jeruzalemskem koncilu, ki je bil sklican, da bi opravil s krivoverci Judaizers, ki so Cerkvi povzročali težave v Mali Aziji, posebej v Galatiji. V naslednjih stoletjih so se pojavili arijanci in manihejanci. Srednji vek so zaznamovali katari in Waldenses, renesanso oziroma obdobje protestantizma pa husiti, luteranci, kalvinisti in rožni križarji. Prizadevanja za zatiranje krivoverstva so bila sprva namenjena njim. Že v srednjem veku se je pojavila stalna organizacija s tem namenom. Z začetkom 12. stoletja so koncili od posvetnih vladarjev zahtevali preganjanje krivovercev.

[uredi] Zgodovina

Prva srednjeveških inkvizicij se imenuje "škofovska inkvizicija". Bila je vzpostavljena leta 1184 s papeško bulo, imenovano Ad abolendam, kar pomeni »Za namen odstranitve«. Inkvizicija je bila odgovor na porast katarov v južni Franciji. Ime »škofovska« je dobila zato, ker so jo vodili krajevni škofje (latinsko episcopus). Ni bila preveč učinkovita.

Papeška inkvizicija v 30. letih 13. stoletja je bila odgovor na neuspeh škofovske inkvizicije. Izvajali so jo posebej izurjeni pripadniki, izbrani iz različnih redov in svetne duhovščine. Večinoma so prihajali iz vrst dominikancev.

Po 13. stoletju se je inkvizicija razširila proti severu na Nemčijo in Skandinavijo. V severni Evropi ni bila tako ostra. V skandinavskih deželah skoraj ni povzročila hujših posledic, čeprav je severna Evropa imela lastne ustanove, podobne inkviziciji, denimo "lov na čarovnice". V Angliji inkvizicija nikdar ni bila vzpostavljena. Krištof Kolumb jo je na svojih potovanjih zanesel v Ameriko. Na koncu 15. stoletja se je pod vladavino Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele Kastiljske španska inkvizicija odcepila od Rima. S svojimi postopki spreobračanja muslimanov, judov in iluminatov v katoliško vero predstavlja temno poglavje v zgodovini inkvizicije. Ti postopki so se imenovali auto de fe (špansko za dejanje vere). Potekali so javno, na njih so ponižujoče kaznovali in morili obsojence.

Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil stalen zbor - kongregacijo, ki so jo sestavljali kardinali in drugi uradniki. Naloga kongregacije je bila vzdrževati ter braniti neoporečnost vere in iskati ter preganjati napake in zmotne nauke. Ta ustanova, Kongregacija inkvizicije, z današnjim imenom Kongregacija za doktrino vere, del rimske kurije, je postala nadzorno telo krajevnih inkvizicij. Papež ima naziv prefekta, a nikdar ne zaseda tega položaja. Namesto tega za predsedovanje na srečanjih določi enega izmed kardinalov. V kongregaciji je navadno še 10 drugih kardinalov in prelat z dvema pomočnikoma, ki vsi pripadajo dominikancem. Vključuje tudi mednarodno skupino svetovalcev, izkušenih učenjakov s področja teologije in kanonskega prava, ki ji svetujejo na specifičnih vprašanjih. Leta 1616 so ti svetovalci izrazili mnenje, da sta trditvi o negibnosti Sonca in da Zemlja kroži okrog njega, neumni in absurdni. Prvo so, teološko gledano, označili za krivoversko, drugo pa "najmanj za napačno v veri". Zaradi te sodbe se je Kopernikovo delo De Revolutionibus Orbium Coelestium znašlo na seznamu prepovedanih knjig. Kongregacija je leta 1633 obsodila tudi Galileia Galilea, ki je zagovarjal Kopernikove trditve.

Vseh preganjanj krivovercev, ateistov in ostalih, ki se niso strinjali z nauki katoliške Cerkve, vendarle ni izvajala inkvizicija. V nekaterih državah, denimo v Franciji v času kraljevine, so to preganjanje lahko izvrševala civilna sodišča, z možnostjo smrtne kazni.