Sonce

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sonce $\bigodot$

Slika Sonca, v ozadju zgoraj desno Zemlja (večja slika)
Opazovalni podatki
Srednja razdalja od Zemlje	1 a.e. ~150.000.000 km
Navidezni sij (V)	-26,91^m
Absolutni izsev	4,8^m
Fizikalne značilnosti
Premer	1.392.000 km
Sorazmerni premer (d_S/d_Z)	109
Sploščenost na tečajih	~0,000009
Površina	6,09 · 10¹² km²
Prostornina	1,41 · 10²⁷ m³
Masa ( $m_\bigodot$ )	1,9891 · 10³⁰ kg
Sorazmerna masa (Zemlja = 1)	333.400
Gostota	1411 kg m^-3
Sorazmerna gostota (Zemlja = 1)	0,26
Sorazmerna masa (voda = 1)	1,409
Površinska težnost	274 m s^-2
Sorazmerna površinska težnost	27,9 g
Temperatura površine	5780 K
Temperatura korone	5 · 10⁶ K
Sij (L_S)	3,827 · 10²⁶ J s^-1
Značilnosti tira
Vrtilna doba
Na ekvatorju:	27d 6h 36m
Na širini 30°:	28d 4h 48m
Na širini 60°:	30d 19h 12m
Na širini 75°:	31d 19h 12m
Obhodni čas okoli galaktičnega središča	2,2 · 10⁸ let
Zgradba fotosfere
vodik	73,46 %
helij	24,85 %
kisik	0,77 %
ogljik	0,29 %
železo	0,16 %
neon	0,12 %
dušik	0,09 %
silicij	0,07 %
magnezij	0,05 %
žveplo	0,04 %

Sónce je edina zvezda in glavno telo našega Osončja. Planet Zemlja in njeni sestrski planeti, tako drugi zemeljski planeti kot plinski velikani, krožijo okoli sonca. Druga telesa, ki krožijo okoli sonca, so še asteroidi, meteoroidi, kometi, čezneptunska telesa in seveda medzvezdni prah.

[uredi] Zgradba

Naše sonce je velikanska vrteča se krogla žarečih plinov. Sestavljena je iz vodika (73,4%) in helija (24,9%), sledov kisika, ogljika in drugih elementov. Sončeva površina ni gladka ampak podobna brbotajočem kotlu žarečih plinov. Od časa do časa se z njegove površine odlepijo loki (izbruhi). Preko več let se pojavljajo in izginevajo hladnejše temne lise (Sončeve pege), ki nastanejo silnice magnetnega polja prebadajo fotosfero.

V samem središču Sonca je sredica, ki ima 14 milijonov stopinj Celzija. Energija, ki se sprosti v sredici, prehaja skozi sevalno plast v konvektivno plast. Od tod vroči plini privrejo na površje, kjer se ohladijo in potonejo. Energija doseže fotosfero, nato pa seva navzven skozi sončevo atmosfero.

[uredi] Sončev mrk

Sončev mrk nastane, ko ležijo Sonce, Luna in Zemlja na premici, in je Luna v sredini. Gledano z Zemlje je Luna pred Soncem in tako je zakrita celotna svetloba iz Sonca ali le del nje. Sončev mrk je zelo redek nebesni pojav, a vendar eden najbolj veličastnih. Natančneje ločimo popolne mrke, pri katerih Luna zakrije celotno Sončevo ploskev, delne mrke, pri katerih je zakrit le del, in kolobarjaste mrke, pri katerih luna zakrije le srednji del Sončeve ploskve.

Sončev mrk 1999

[uredi] Polarni sij

Če oblaki električnih delcev, ki se sproščajo ob Sončevih izbruhih, dosežejo zemljo, na nebu ustvarijo čudovito zaveso migljajoče svetlobe, ki se v polarnih območjih kaže kot polarni sij. Plešoča svetloba aurore borealis je res prelepa, a velikanske eksplozije na soncu prinašajo tudi nevarnosti. V nekaj sekundah izbrizgnejo več energije, kot so jo doslej proizvedle vse elektrarne na svetu.

Polarnega sija ni mogoče napovedati, zato ga je tudi težko opazovati. Na nebu oblikuje svetlobne loke, žarke in zavese. Vsakič je drugačen. Pokazati se mora v temni noči, še najlaže pa ga je videti na območjih skrajnih severnih in južnih zemljepisnih širin, na primer na Škotskem, v kanadski Novi Škotski in na Aljaski ter na južnem otoku Nove Zelandije. Kadar je na soncu malo sončevih peg, je malo verjetno, da bo prišlo do pojava severnega oziroma južnega polarnega sija