Grško gledališče
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grško gledališče ali grška drama je gledališčna tradicija, ki se je razcvetela v stari Grčiji med približno 7. in 2. stoletjem pr. n. št. Polis Atene, politična in vojaška velesila v Grčiji, je bil med tem časom žarišče starogrškega gledališča. Atenske tragedije, komedije in satire so bile ene od najzgodnejših gledališčnih oblik, ki so se pojavile na svetu. Grško gledališče je pustilo trajen pečat na zahodno gledališče in kulturo.
|
Ta članek (oz. del članka) je zaradi manjkajo notranje povezave slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti. Po končanem delu sporočilo odstranite. |
[uredi] Korenine
Prvotna tradicija pravi, da se je formalno gledališče v Atenah razvilo iz festivalov kulta Dioniza, grškega boga plodnosti in vina. Tradicija je verjetno točna, saj se atenska drama dogaja prav v času Dionizije, letnega festivala v čast Dioniza. Vseeno pa je nemogoče vedeti, kako so se plodnostni obredi razvili v tragedijo in komedijo.
Aristotelovo delo »Poetika« pravi, da je grška tragedija nastala prej kot satire in komedije. Pravi tudi, da so se tragedije razvile iz ditirambov, pesmi, ki so bile prepevane za hvaljenje Dioniza na Dioniziji vsako leto. Ditirambi so se začeli kot blazne improvizacije. V 7. stoletju pr. n. št. se je s pesnikom Arionom ditiramb razvil v formalizirano pripovedko, ki je bila peta v zboru. Leta 534 pr. n. št. je glavno vlogo v pripovedki igral Thespis. Govoril in igral je kot glavna oseba in sodeloval z zborom, ki je imel funkcijo pripovedovalca in komentatorja. Thespisa imajo zaradi tega za prvega grškega »igralca«.
[uredi] Zlata doba
S 5. stoletjem pr. n. št. je gledališče postalo formalizirano in je predstavljalo velik del atenske kulture in državljanskega ponosa. Osrednja prireditev na letnem festivalu Dionizije je bilo tekmovanje med tremi dramskimi pisatelji v Dionizijskem gledališču. Vsak je predložil triologijo povezanih tragedij in še satiro, ki je imela podobno temo kot tragedija, ampak v bolj lahko mišljenem načinu. V tem času so se gledališčne igre odlikovale z dvema igralcema, namesto enega igralca in zbora je glavno vlogo prevzel en sam ločen lik s funkcijo pripovedovalca. Poleg tega se je tematika predstav razširila, tako da so namesto čaščenja samo Dioniza slavili celotno grško mitologijo.
[uredi] Helenistična doba
Atenska moč je padala po peloponeški vojni in bilo je videti, da so gledališke tradicije izgubile svojo vitalnost. Vendar se je grško gledališče vseeno nadaljevalo v helenistično dobo, tudi po zasedbah Aleksandra Velikega v 4. stoletju pr. n. št. Osnovna helenistična gledališka oblika je bila zdaj Nova komedija. Edini veljaven dramski pisatelj iz te dobe je Menander. Najpomembnejši prispevek Nove komedije je bil vpliv na rimske komedije Platusa in Terenca.
