Mistika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mistika je nauk o verskih skrivnostih, misterijih (kot sestavina religij) oziroma regiliozni in fiolzofski nauk o dojemanju nadnaravnih resnic (s premišljanjem), zlasti nauk o neposrednem doživljanju boga, o skrivnostnem združevanju človeške duše z bogom (v ekstazi).

[uredi] Zgodovina mistike

Mistika je prisotna v različnih religijah in kulturah. Najstarejša tradicija misticizma se pojavi v Hinduistični kulturi. Temelji na njihovem jaz-u oziroma atman-u (to je posamezni jaz vsakega človeka) ,ki je poistosvetljen z njihovim višjim jazom ali Brahmanom (ta višji jaz naj bi bil jaz vesolja). Mistika se pojavlja tudi v Budistični kulturi. Ta pa se je razvila iz hindujske. Najbolj znana in najstarejša je Zen-budistična šola, ki se je razvila v 6.stoletju na Kitajskem in se je kasneje razširila na Japonsko. Učenje zena pogosto temelji na zastavljanju navidez nesmiselnih ugank. Za razrešitev le teh, je potrebno razsvetljenje, ki vodi v nirvano.(blaženo stanje srca)Poznamo različne oblike budizma, ena izmed najbolj znanih je Tantra-Budizem, katerega učenje temelji na strogih vajah duha in telesa, ki kasneje pripeljejočloveka do mističnega spoznanja. Mistika se pojavi tudi na Kitajskem .Njen začetnik oziroma utemeljitelj pa je filozof Lao-Tzu ali Laozi. Opazna je tudi v Stari Grčiji ,torej starogrška mistika, v dobi neoplatinizma. Ta je bil osnovan na filozofiji Platona, v kateri se poznajo sledovi mističnih religij. V Islamski kulturi pa je mistika prisotna v Sufismu, ki je prevzet po Hinduistični obliki misticizma. Najbolj zanimiva tema za nas pa je mistika v Krščanski kulturi.

Prvi veliki Krščanski mistik je bil sv. Pavel, najbolj znani zapiski z mistično podlago pa so njegova pisma zapisana v novem testamentu. Krščanski misticizem se je razvil iz neoplatonizma. Znan je postal takrat, ko je skolastični filozof John Scotus Erigena prevedel delo Pseudo-Dionysius iz grščine v latinščino in predstavil mistiko celotni Evropi. V srednjem veku, pa je bila mistika povezana z meništvom, saj je bilo veliko mehnihov hkrati tudi mistikov. Najbolj poznani mistiki so bili menihi obeh cerkva vzhodne in zahodne. Še posebej izstopajo v 14.stoletju menihi s svete gore Atos v Grčiji na vzhodu na zahodu pa sv.Bernard iz Clairvaux-a, Frančišek Asiški in Janez Svetokriški

V 13. stoletju pa je bil eden izmed najpomembnejših mistikov Johannes Eckhart, znan kot Meister Echkart. Rojen je bil v viteški družini, v kraju Hochheim. Pri starosti 15 let se je pridružil redu Dominikancev in nadaljeval teološki študij. Leta 1302 je prejel diplomo iz teologije na Pariški univerzi. Kasneje je bil tudi profesor teologije v Parizu v letu 1311. Od leta 1314 do 1322 pa je pridigal in poučeval v Strasburgu kjer je bil zelo spoštovan mož.

Echakartova teologija je nadaljevala delo Tomaža akvinskega, vendar je se je v njej še vedno pojavljala neoplatonicizem. Njegovo učenje o združenju duše in boga, ga je pripeljalo do obtožb panteizma. Obtoževali so celo Rhinelandovo mistiko, ki mu je sledila. Leta 1327, je Avignonski papež John 22. obtožil Echkarta Herezije ter ga ppoklical na zagovor. Braniti je moral 26 člankov, vendar ga je leta 1329 obtožil njegovo učenje št. 28.(šlo je za nek o metodo učenja)