Mestne pravice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mestne pravice so veljale za sistematično urejeno in razparcelirano trgovsko naselje, pri čemer je šlo za pravice do naziva mesto, do tedenskega sejma oziroma do trajnega opravljanja trgovskih poslov skozi vse leto, ne le ob letnem sejmu, in za pravico do obzidja. Toda če je bilo mesto po naravi dobro zavarovano, je bilo lahko izjemoma tudi brez obzidja, drugod pa so nekateri od nekdaj utrjeni kraji veljali kot trg z obzidjem. Običajno je mesto večje od trga, ni pa to nujno. Zelo nebistvena razlika je nadalje v tem, da so imela mesta navadno večje število letnih sejmov in večji pečat kot trgi. Tudi nazivi za mesta, kakor urbs, manj določena castrum in civitas, se pojavljajo pri nas v zelo zgodnjih virih, vendar v manj izoblikovanem, še ne povsem ustaljenem in opredeljenem pomenu, saj so lahko pod temi izrazi mišljene tudi razvaline rimskega mesta, fevdalni grad ali prvi začetki trga. Zdi se, da nekako do leta 1200 še niso dosledneje razlikovali med trgom in mestom. To se je zgodilo šele v 13. stoletju, vendar popolnoma točnih meril za razliko mesta od trga prazaprav ni.

Ustanovitev mesta pomeni, da je pristojni organ podelil kakemu kraju pravico, da se imenuje mesto in pri tem praviloma uvedel gradnjo ustrezne naselbine v bližini stare ali celo neodvisno od nje. Ustanovitveni akt je bil lahko usten ali pisen. Starejša mesta in trgi so praviloma nastajali z ustnim. Pisne ustanovitvene akte (ustanovitvene privilegije) poznamo šele iz 14. stoletja. Po legi na prehodih med štirimi geografskimi območji so mesta na Slovenskem izrazito tranzitna in zato trgovska. Obrt je bila večinoma omejena na domači trg.

Med ustanovitelji mest je treba razlikovati formalne in dejanske. Dokler je smel tržne pravice podeljevati le kralj, je bil formalni ustanovitelj on (do konca 12. stoletja), zemljiški gospod, na čigar ozemlju se je mesto ustanavljalo, pa dejanski ustanovitelj. V 13. stoletju je očitno že veljalo pravilo, da o podelitvi mestnih pravic odloča sam zemljiški gospod, ki je bil s tem formalni in dejanski ustanovitelj. Kot take, v bistvu zasebne ustanovitelje mest, je treba šteti teritorialne zemljiške gospode, ki so imeli možnost oddeliti mestu primeren zaokrožen prostor.

Kraljevih mest v tem smislu, da bi bila podrejena neposredno kraljevi jurisdikciji, na Slovenskem ni bilo. Vsa mesta so nastala na zemljiščih posameznih gospodov, ki so veljali za lastnike mesta in so nad njim izvrševali tudi vso tisto jurisdikcijo, ki so jo sicer imeli kot zemljiški gospodje. V tem smislu je teritorialni zemljiški gospod veljal za mestnega gospoda.

Tudi pojem glavnega mesta je moral v srednjem veku šele nastati. Prvotno je šlo namreč za grad, na katerem je imel sedež vojvoda ali krajinski knez, ali pa za glavne gradove posameznih teritorialnih zemljiških gospodov. Do 12. stoletja je šlo torej za grad ali dvor, ne pa za mesto. Na primer na Kranjskem je bil tak center Kranj. Ko so se mesta razvijala, so bila tako tesno spojena z zasebnim ozemljem, da so mogla biti kvečjemu sedeži zasebne, ne pa deželne uprave. Za nastanek glavnega mesta je potrebno dvoje: dežela je morala biti že izoblikovana kot upravna enota in organi za območje dežele so morali delovati v mestu, ne pa izključno na gradu. Denimo za Ljubljano lahko rečemo, da je njen grad pravno postal glavni grad Kranjske leta 1269 (ko je ta položaj odvzel Kranju, kolikor ga ni že prej odvzel Kamnik), glavno mesto pa je postala tedaj, ko so v mestu začeli delovati vsaj neki upravni organi za vso deželo, to je okrog leta 1300.

Meščan je bil svobodnjak, sprejet v meščansko skupnost, ki je imel v mestu hišo in se preživljal z obrtjo, s trgovino ali s kakšno drugo neagrarno dejavnostjo. Skupnost svobodnih meščanov tvori skupščino meščanov (komun, občina meščanov, communitas civium, universitas civium, Gemein der Bürger).

Pravna razmerja v naših srednjeveških mestih so bila urejena na tri različne načine: s statutom, privilegiji ali s kombinacijo obeh načinov. Denimo Ptuj je imel statut iz leta 1376, ki po obsežnosti ne zaostaja za statuti romanskih primorskih mest. Ne ureja samo upravnih zadev, temveč vsebuje tudi obsežna določila iz različnih drugih pravnih panog. Nastal je kot zapis starih, že od prej veljavnih običajev. Druga slovenska mesta so se zadovoljila s privilegijskim pravom. Privilegiji niso bili obsežni zapisi mestnih prav pa tudi utrjevanje že obstoječega prava ni bil njihov primarni namen. Praviloma so bili namenjeni pridobitvi novih ali zagotovitvi spornih pravic. Poseben tip zapisanega mestnega prav pa je kostanjeviško pravo. To mestece je od Henrika goriškega na začetku 14. stoletja, torej približno ob istem času kot Ljubljana, dobilo svoj prvi privilegij. Točnega datum podelitve ne poznamo, obsega pa kakih deset razmeroma obsežnih členov. Še zdaleč nima namena kodificirati celotnega mestnega prava, temveč zagotavlja predvsem mestne pravice proti zunanjim osebam. Kljub vsej skromnosti je bil najobsežnejši med starejšimi privilegiji na Kranjskem in je tvoril podlago za nekoliko pozneje nastale privilegije Metlike, Črnomlja in Novega mesta, od koder je obrazec prešel na Kočevje in Lož. Večina mest na Slovenskem se je razvijala bolj po čistem privilegijskem tipu.

[uredi] Viri

Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica 1996 (COBISS)
Angelos Baš, ur., Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, 2004 (COBISS)
Statut mesta Ptuja 1513, Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZRC SAZU, 1999 (COBISS)
Božo Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Slovenska matica, ZRC SAZU, 1988 (COBISS)