Kočevje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kočevje
[[Slika:\|295px]]
Zemljevid:	Kočevje
Nadmorska višina:	464 m
Vrsta:	[[{{{vrsta}}}]]
Ustanovitev:	{{{ustanovitev}}}
Ustanovitelj(i):	{{{ustanovitelji}}}
Prva omemba:	{{{omemba}}}
Trške pravice:	{{{trg}}}
Zgodovinsko ime:	{{{zgodovinsko ime}}}
Mestne pravice:	{{{mesto}}} 9027
Pošta:	1330 Kočevje
Krajevna skupnost:	[[{{{krajevna skupnost}}}\|KS {{{krajevna skupnost}}}]]
Občina:	Kočevje
Pokrajina:	Dolenjska
Stat. regija:	Jugovzhodna Slovenija
Vir: SURS, popis prebivalstva 2002.

Kočevje (nemško Gottschee) je mestno naselje, sedež istoimenske občine. Nahaja se v najširšem delu Kočevskega polja leži ob ponikalnici Rinži, pod goro Stojno na zahodu in Kočevsko Malo goro na vzhodu. Mesto je gospodarsko, zaposlitveno, oskrbovalno, kulturno, športno in izobraževalno središče Kočevskega.

V Kočevju so delovali pisateljica Zofka Kveder, skladatelj Viktor Parma, kipar Stane Jarm, slikarji Michael Ruppe, Rada Šuštar, Andrej Trobentar.

[uredi] Zgodovina

Mesto je s starim nemškim imenom Gotsche 1. maja 1363 prvič omenil oglejski patriarh Ludvik della Torre. Kasneje se za nemško ime uporabljal zapis Gottschee. Kočevsko so v prvi polovici 14. stoletja najprej s slovenskimi, potem pa še z nemškimi naseljenci poselili grofje Ortenburški, medtem ko je bilo obrobje Kočevske že poprej naseljeno s Slovenci. Po izumrtju Ortenburžanov je Kočevje najprej pripadlo Celjskim grofom in kasneje Habsburžanom, ki so kočevsko gospostvo oddajali v najem.

Leta 1377 je Kočevje postalo trg, po začetku turških vpadov pa je na sedanji lokaciji v okljuku reke Rinže, namesto leta 1461 požganega trga, zrasla nova naselbina, ki je leta 1471 pridobila mestne pravice.

Zaradi hudega opustošenja, ki so ga povzročili turški vpadi, je cesar Friderik III. Habsburški prebivalcem Kočevja in Ribnice leta 1492 dovolil trgovanje z lastnimi izdelki, živino in pridelki po Hrvaškem in drugod. S kasnejšimi potrditvami in razširitvami patenta se je na Ribniškem zelo razvilo suhorobarstvo, medtem ko se Kočevarji sčasoma usmerili predvsem v krošnjarstvo. Še v začetku 20. stoletja je izraz Kočevar na Madžarskem in v Srbiji pomenil kar krošnjarja nasploh, so poročali kronisti.

Leta 1515 so kočevski podložniki ubili barona Thurna in s tem sprožili 1. slovenski kmečki upor, ki se je razširil na območje, za petino večje od današnje Slovenije in ga je gosposka le s težavo zadušila. Kočevarji so se kasneje še večkrat uprli ter v času grofov Blagajskih skušali gospostvo vzeti celo v zakup in tako ustanoviti nekakšno kmečko republiko. Habsburžani so ponudbo zavrnili.

Baron Janez Jakob Khisl, ki je gospostvo leta 1618 odkupil od Habsburžanov je bil štiri leta kasneje povzdignjen v grofa Kočevskega. Kočevje je tako postalo grofija. Leta 1641 so gospostvo odkupili Turjačani (Auerspergi), ki v so mestu sezidali mogočen grad. Pod kočevsko vejo Auerspergov je Kočevje leta 1791 postalo vojvodina, vsakokratni na Kočevskem vladajoči član kočevske linije pa je smel poslej nositi naslov vojvode Kočevskega.

V 19. stoletju je Kočevje doživelo močan gospodarski razcvet, kar pa je povzročilo propadenje obrtnikov in kmetov, ki so se zato v začetku 20. stoletja pričneli množično izseljevati. Konec 19. stoletja so se začeli vse bolj zaostrovati tudi mednacionalni odnosi med kočevskimi Nemci in Slovenci.

Ob okupaciji Slovenije so Kočevje zasedli Italijani, zato se je velika večina kočevskih Nemcev odselila na domove slovenskih izgnancev v Posavje. Na koncu vojne je pot za vrnitev domov ostala zaprta in kočevski Nemci so našli zatočišče v tujini, predvsem v Nemčiji, Avstriji in v ZDA.

Med II. svetovno vojno je na Kočevskem nastalo osvobojeno ozemlje, na katerem je od 1. do 3. oktobra 1943 potekal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Isti mesec so mesto zasedle nemške sile. Že v času Zbora odposlancev je v Kočevju prišlo do prvih izvensodnih pobojev, še bolj pa je Kočevje po pobojih in kazenskih taboriščih postalo znano po vojni. V povojnem času so bili obsežni predeli občine varovani kot zaprto območje.

V letu 1990 je na Kočevskem pričela nastajati Manevrska struktura narodne zaščite in se organiziralo intenzivno usposabljanje pripadnikov Teritorialne obrambe. Med osamosvojitveno vojno sta bili na Kočevsko premeščeni enoti 1. generacije nabornikov z Iga in Peker. Pripadniki kočevske Teritorialne obrambe in 1. specialne brigade MORiS so bili vključeni v več bojnih akcij, vzpostavili pa so tudi 1. karavlo na meji s Hrvaško in zaščitili pomembno komunikacijo Ljubljana - Brod na Kolpi. JLA je Kočevsko napadla trikrat - dvakrat z letali (uporaba kasetnih bomb) in enkrat s topništvom. V napadu na vojašnico v Ribnici sta bila ranjena dva pripadnika MORiS-a (nanju so streljali iz oficirskega bloka), na strani JLA je en vojak izgubil življenje, trije so bili ranjeni.

Obdobje po 1990 je Kočevju prineslo propad nekaterih industrijskih panog, ki so bile vezane predvsem na vojaški trg bivše Jugoslavije (ITAS) in zaradi slabe izobrazbe relativno visoko brezposelnost po drugi strani pa se je razvila uslužna dejavnost, predvsem trgovina. Iz nekdanje občine Kočevje so ob reorganizaciji lokalne samouprave nastale tri nove (Kočevje, Kostel in Osilnica), del ozemlja pa je bil pripojen tudi k drugim novonastalim občinam.