James Edward Keeler
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
James Edward Keeler, ameriški astronom in astrofizik, * 10. september 1857, La Salle, Illinois, ZDA, † 12. avgust 1900, San Francisco, Kalifornija.
Keeler je diplomiral [leto|leta]] 1881 na Univerzi Johns Hopkins. Od leta 1883 do 1884 je preživel v Nemčiji. Po vrnitvi v ZDA je spremljal Langleya na odpravo v Skalno gorovje (Rocky Mountains), kjer so merili moč Sončevega sevanja in solarno konstanto. Po enoletnem podiplomskem študiju v Nemčiji je, kot Barnard, šel delat na Observatorij Lick, kjer je leta 1898 postal njegov direktor. Bil je še direktor Observatorija Yerkes v Williams Bayu v Wisconsinu in je delal še na Observatoriju Allegheny v Pittsburghu, Pensilvanija.
Leta 1888 je uporabil 920 mm daljnogled na Observatoriju Lick, da bi podprl Schiaparellijeva opazovanja kanalov na Marsu, kar se mu ni posrečilo. Leta 1895 je posnel spekter Saturna in njegovih obročev. Iz naklona spektralnih črt je določil hitrost, s katero se sistem vrti. Pokazal je, da se prstani ne vrte kot toga telesa, ampak ima notranja meja mnogo krajšo pot kot zunanja. To je bil prvi opazovalni dokaz, da prstani niso sestavljeni iz enega kosa, ampak iz majhnih meteorskih delcev, kar je teoretično napovedal že Maxwell. Z bolometrom je meril infrardeči del spektra, raziskoval je spektre zvezd in meglic. Meril je radialne hitrosti plinskih oblakov, na primer Orionove meglice in pokazal, da so njihove hitrosti podobne hitrostim zvezd. Ti oblaki so zato del zvezdnega sistema. Fotografiral je mnoge spiralne galaksije in pokazal, da je njihova spiralna zgradba bolj pravilo kot izjema. Naj bi bil avtor smešne zgodbe o Barnardu.
