Evropska unija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Evropska unija [1] | |
 Zastava Evropske unije [2] |
|
| Geslo: In varietate concordia[2] | |
| Himna: Oda radosti (orkestrska)[2] | |
 |
|
| Glavno mesto | Bruselj (de facto)[3] |
| Uradni jeziki | 20 |
| Države članice | 25 |
| Predsedništva | |
|---|---|
| Evropski svet | Matti Vanhanen |
| Svet Evropske unije | Finska |
| Evropska komisija | José Manuel Durão Barroso |
| Evropski parlament | Josep Borrell Fontelles |
| Zgodovina | |
| Dan Evrope | 9. maj 1950 |
| Ustanovitev EGS - podpisana - ratificirana |
Rimska pogodba - 25. marec 1957 - 1. januar 1958 |
| Preoblikovanje v Evropsko unijo - podpisano - ratificirano |
Maastrichtska pogodba - 7. februar 1992 - 1. november 1993 |
| Statistični podatki | |
| Površina - skupaj: |
7.[4] 3.976.372 km² |
| Prebivalstvo - skupaj: (2006) - Gostota |
3.[4] 463,500,000 116 people/km² |
| BDP (2006) - skupaj: - na prebivalca: |
1.[4] 13,31 bilijona USD[5] $28,100[5] |
| BDP: (2005) - skupaj: - na prebivalca |
1. 13.44 bilijona USD |
| HDI: (2003) | 0,922 (ocena)[6](22.[7]) – visok |
| Mesta sedežev ustanov EU: | Bruselj (CoEU, EC in EP) Frankfurt na Maini (ECB) Luksemburg (ECoJ, ECoA) Strasbourg (2. EP) |
| Drugi podatki | |
| Valute | Evro (EUR ali €)[8] Druge valute: |
| Časovni pas | UTC 0 to +2[9] |
| Vrhnja internetna domena: | .eu |
| Klicne kode: | Nestandardizirano[10] |
| Uradna spletna stran: | http://europa.eu/ |
Evrópska uníja (tudi evrópska únija) (uporablja se kratica EU) je mednarodna organizacija evropskih držav, ustanovljena leta 1993 s Pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtsko pogodbo).
Vsebina |
[uredi] Trenutne težave
29. oktobra so preimerji in predsedniki ter voditelji držav EU podpisali "Pogodbo za vzpostavitev Ustave Evrope". Pozneje je to pogodbo ratificiralo 13 držav članic, med njimi tudi Slovenija. Ustavo so zavrnili francoski in nizozemski volilci, prvi z 54,7%, drugi pa z 61,6% večini.
[uredi] Struktura Evropske unije
Evropska unija zajema tri stebre
- evropske skupnosti, ki jih sestavljajo Evropska skupnost za premog in jeklo, Evropska skupnost, ki se je pred Pogodbo o Evropski uniji (PEU) imenovala Evropska gospodarska skupnost in Evropska skupnost za jedrsko energijo
- skupna zunanja in varnostna politika (SZVP)
- sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev
[uredi] Evropske institucije in organi
[uredi] Evropska komisija
Evropska komisija (Commission européenne, European Comisson) je sestavljena iz 25 komisarjev, ki pokrivajo posamezna področja. Izvaja iniciativno in izvršilno funkcijo, upravlja s financami in predstavlja ter zastopa EU. Komisarje predlagajo nacionalne vlade za mandat petih let (Parlament odločitev potrdi), vendar so v svojem delu neodvisni. Sedež ima v Bruslju (Belgija).
[uredi] Evropski svet
Evropski svet (Conseil de l'Europe, European Council) sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic in predsednik Evropske komisije. Oblikuje splošne politične smernice razvoja EU. Odločitve sprejema na podlagi konsenza. Srečujejo se vsaj dvakrat letno, v državi, ki v času srečanja predseduje Svetu.
[uredi] Evropski parlament
Evropski parlament (Parlement européen, European Parliament) sestavljajo neposredno izvoljeni poslanci (od l. 1979), ki prihajajo iz držav članic. Je nadzorni in posvetovalni organ. Klasično zakonodajno funkcijo izvaja v omejenem obsegu, torej le skupaj s Svetom EU. Poslanci se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi. Sedež Evropskega parlamenta je v Strasbourgu. Evropskih poslancev je 732, med njimi 7 Slovencev (Miha Brejc, Mojca Drčar Murko, Romana Jordan Cizelj, Jelko Kacin, Ljudmila Novak, Borut Pahor in Alojz Peterle).
[uredi] Svet Evropske unije
Svet Evropske unije (Conseil de l'Union européenne, Council of the EU) sestavljajo ministri članic. Ima zakonodajno funkcijo preko katere opredeljuje smernice EU in zastopa interese držav članic. Odločitve sprejema glede na področje dela, na podlagi konsenza ali kvalificirane večine. Vsaka država članica predseduje Svetu za dobo šestih mesecev. Srečujejo se v Bruslju, razen aprila, julija in oktobra, ko zasedajo v Luksemburgu.
[uredi] Sodišče Evropskih skupnosti
Sodišče Evropskih skupnosti (Cour de justice des Communautés européennes, Court of justice of the European Communities) sestavlja 25 sodnikov (po en iz vsake države članice, z mandatom šestih let) in 8 pravobranilcev, ki jih imenujejo nacionalne vlade, vendar s soglasjem vseh članic. Opravlja sodni nadzor nad vsemi akti Komisije in Sveta EU, nadzoruje članice, ali delujejo v skladu s pogodbami in dogovori.
[uredi] Računsko sodišče
Računsko sodišče (Cour des comptes européenne, Court of Auditors) izvaja nadzor nad porabo EU sredstev. Ima 25 sodnikov z mandatom šestih let. Sedež ima v Luksemburgu.
[uredi] Evropska centralna banka
Evropska centralna banka (Banque centrale européenne, European central bank) vodi denarno politiko EU enotne skupne valute – evra in izvaja centralni nadzor. Sedež ima v Frankfurtu.
[uredi] Odbor regij
Odbor regij (Comité des régions, Committee of the Regions) svetuje Svetu EU in Evropski komisiji na področju regionalnih in lokalnih zadev ter omogoča predstavnikom regionalnih oblasti, da sodelujejo pri oblikovanju integracijske politike, tako da bo le-ta kar najbolj ustrezala potrebam regij in lokalnih skupnosti. Ima 344 članov (7 Slovencev). Sedež ima v Bruslju.
[uredi] Varuh človekovih pravic
Varuh človekovih pravic (Médiateur européen, The European Ombudsman) ima nalogo zaščititi Evropejce pred nedelovanjem ali zlorabami administracije EU ustanov. Uvedel ga je Evropski parlament leta 1995, ta ga tudi izvoli za dobo petih let.
[uredi] Ekonomsko socialni odbor
Ekonomsko socialni odbor (Comité économique et social européen, Economic and Social Committee) je posvetovalno telo, ki omogoča ustanovam EU, da pri pripravi odločitev ovrednotijo in upoštevajo interese različnih gospodarskih in socialnih skupin. Ima 344 članov (7 Slovencev). Na leto izda več kot 150 različnih mnenj, ki zadevajo delovanje civilnih združenj, sindikatov, gospodarskih in socialnih organizacij v Evropi. Sedež ima v Bruslju.
[uredi] Evropska investicijska banka
Evropska investicijska banka (Banque européenne d'investissement, The European Investment Bank) je bila ustanovljena leta 1958 za financiranje evropskih investicijskih prizadevanj in je obenem neodvisen organ EU in banka. Postala je največja institucija na področju mednarodnih kreditov na svetu. Sedež ima v Luksemburgu.
[uredi] Širitev Evropske unije
Proces širitve Evropske unije je bil sprožen decembra 1997 v Luksemburgu, ko je Evropski svet sprejel zgodovinsko odločitev o širitvi, s katero je opredelil proces širitve v najširšem obsegu. Vanj so vključene vse države, ki želijo pristopiti k EU. Gre za obsežen nenehno dopolnjujoč in nepretrgan proces. Vsaka država kandidatka v tem procesu napreduje s svojo hitrostjo, ki je odvisna od njene usposobljenosti za vstop. Sestavni deli procesa širitve so:
[uredi] Evropska konferenca
Predstavlja večstranski okvir, ki povezuje vse države kandidatke. Je forum za razpravo o temah, ki so v skupnem interesu, kot na primer skupna zunanja in varnostna politika ter okvir za pogajanja držav članic z državami kandidatkami. Ustanovni sestanek, ki se ga je udeležilo 15 držav članic in 12 držav kandidatk, je potekal marca 1998 v Londonu. Turčija se je prvič udeležila sestanka Evropske konference novembra 2000 v Sochauxu, ko je ta forum začel delovati v celoti.
[uredi] Pristopni proces
Začel se je marca 1998. Vanj je vključenih trinajst držav, ki so vložile prošnje za člansto: Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Turčija. Za države kandidatke veljajo enaka pristopna merila, ne glede na to, ali so se pogajanja o pristopu že začela ali ne. Pristopni proces je sestavljen iz pogajanj o pristopu, poglobljene predpristopne strategije, pregleda usklajenosti domače zakonodaje z evropskim pravnim redom- (screening) ter iz pregledne procedure.
[uredi] Pristopna pogajanja
Določajo pogoje vključevanja vsake države kandidatke v EU. Usmerjajo se predvsem na sprejem, izvajanje in utrditev evropskega pravnega reda ter na določanje prehodnih obdobij, ki morajo biti omejena v svojem obsegu in času trajanja. Pogajanja o širitvi potekajo v obliki medvladne pristopne konference med državami članicami EU na eni in državo kandidatko na drugi strani. Na osnovi pregleda usklajenosti zakonodaje z evropskim pravnim redom, evropska komisija predlaga skupno stališče EU za vsako od 31 poglavij evropskega pravnega reda, ki ga morajo soglasno potrditi države članice EU. Rezultat uspešno končanih pogajanj je sporazum v obliki pristopne pogodbe. Slednjo morata potrditi svet EU in evropski parlament. Po podpisu pristopne pogodbe sledi ratifikacija v parlamentih držav članic ter v parlamentu države kandidatke. Pred ratifikacijo v domačem parlamentu lahko država kandidatka izvede referendum. Po končanih ratifikacijah pogodba stopi v veljavo in država postane članica EU. Marca 1998 so se na priporočilo evropske komisije začela pristopna pogajanja s šestimi državami t.i. luksemburške skupine; Ciprom, Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo, ki se jim je februarja 2000 pridružilo še šest držav t.i. helsinške skupine - Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška. Čeprav je Turčija kandidatka za članstvo, se pogajanja še niso začela, ker država ne izpolnjuje nekaterih kobenhavenskih meril - predvsem političnih.
[uredi] Poglobljena predpristopna strategija
Namen poglobljene predpristopne strategije je pomagati državam kandidatkam pri prilagajanju domače zakonodaje evropskemu pravnemu redu. Strategija temelji na evropskih sporazumih, pristopnih partnerstvih in državnih programih za prevzem evropskega pravnega reda, na predpristopni pomoči ter odpiranju programov in agencij EU za države kandidatke. Poglobljena predpristopna strategija tako združuje vse oblike podpore EU v enoten okvir.
[uredi] Evropski pridružitveni sporazum
Pravni okvir za odnos med evropsko skupnostjo ter Ciprom, Malto in Turčijo so pridružitveni sporazumi iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let, ki večinoma obravnavajo področje trgovine, z namenom vzpostaviti carinsko unijo. S Turčijo je carinska unija začela veljati že leta 1996. V nasprotju z evropskimi sporazumi ne vsebujejo političnega dialoga, ki je bil vzpostavljen kasneje na osnovi drugih dokumentov. Pridružitveni in evropski sporazumi priznavajo namero pridružitvenih držav, da postanejo članice Evropske unije. Njihov namen je bil kasneje potrjen v individualnih prošnjah za članstvo. Slovenija je svojo prošnjo za članstvo oddala 10. junija 1996.
[uredi] Pristopno partnerstvo
To je odgovor na potrebo po neposredni pomoči za reševanje specifičnih potreb posameznih držav kandidatk. Pristopno partnerstvo vsake države določa jasne kratko- in srednjeročne prednostne naloge ter finančna sredstva za njihovo učinkovito izpolnjevanje. Pristopna partnerstva je evropska komisija predstavila oktobra 1999 in dopolnila februarja 2000. Vanjo je vključila predpristopno pomoč, ki je od leta 2000 na voljo v okviru treh predpristopnih programov: Phare (gradnja institucij in tesno institucionalno sodelovanje, podpora investicijam in programi integriranega regijskega razvoja), ISPA (okoljska infrastruktura in prometna infrastruktura) in SAPARD (razvoj kmetijstva in podeželja) ter v obliki sofinanciranja mednarodnih denarnih ustanov.
[uredi] Državni program za prevzem evropskega pravnega reda
Evropski pravni red Acquis communautaire zajema celotno zakonodajo evropskih skupnosti, ki se je ustvarjala in novelirala zadnjih 40 let. Vključuje rimsko ustanovitveno pogodbo ter njeno nadgradnjo: enotno listino ter maastrichtsko pogodbo in amsterdamsko pogodbo, vse uredbe in direktive, ki jih sprejema svet EU, kot tudi odločbe sodišča evropskih skupnosti. Slovenija je v okviru pristopnega partnerstva marca 1998 pripravila prvi državni program za prevzem evropskega pravnega reda, v katerem so določeni roki za izpolnitev prednostnih nalog in ciljev, skupaj z navedbo potrebnih kadrovskih virov in finančnih virov. Zaradi kratkoročnega značaja prvega programa je Vlada RS v začetku leta 1999 pripravila nov srednjeročni program, ki opredeljuje naloge za obdobje od leta 1999 do konca 2002, to je bil ciljni datum katerega si je postavila Republika Slovenija, da bo pripravljena na obveze , ki izhajajo iz članstva v EU. Aprila 1999 ga je obravnaval tudi državni zbor in o njem sprejel sklepe ter stališča kot napotilo vladi pri njegovem izvajanju, dopolnjevanju in spreminjanju. Državni program ni končen dokument,saj se je dopolnjeval in spreminjal vse do vstopa Slovenije v EU. Omogočal je celovit pregled vseh nalog na zakonodajnem področju in upravnem področju ter omogočal nadzor nad njihovim izvajanjem. Je tudi eden od temeljev za pripravo rednih letnih poročil evropske komisije o napredku.
[uredi] Agenda 2000
Agenda 2000 je enoten okvir , v katerem je evropska komisija julija 1997 podala širšo perspektivo razvoja EU in njenih politik, celostni vpliv širitve, mnenja o prošnjah za članstvo srednje in vzhodnoevropskih držav ter finančni okvir za obdobje 2000-2006.
[uredi] Redna poročila evropske komisije
Redna poročila evropske komisije so ocena o napredku posamezne kandidatke na poti do članstva, ki so podlaga za odločitev sveta EU o začetku in nadaljnem poteku pogajanj. Prvo poročilo je evropska komisija predstavila novembra 1998, leto dni po izdaji mnenj o prošnjah za članstvo. Sledili sta mu še dve skupini rednih poročil- leta 1999 in 2000. Redna poročila so predmet razprave med državami članicami na zasedanjih evropskega sveta.
[uredi] Širitvena strategija
Širitvena strategija , ki je bila decembra 2000 potrjena na zasedanju evropskega sveta v Nici, je sinteza poročil o napredku držav kandidatk pri izpolnjevanju meril za članstvo. Vsebuje tudi aktualno predpristopno strategijo in njene prednostne naloge ter poročilo o trenutnem stanju in poteku pogajanj v prihodnje.
[uredi] Jeziki Evropske unije
Jeziki Evropske unije so jeziki, ki jih govore ljudje v državah članicah Evropske unije. To je 20 uradnih jezikov (1. januarja 2007 bo uradni jezik postala tudi irščina). Trenutni uradni jeziki so: angleščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, grščina, francoščina, italijanščina, litovščina, latvijščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, slovaščina, slovenščina, španščina, švedščina.
[uredi] Opombe in viri
[uredi] Glej tudi
- Potovanje po Evropi (za slovenske državljane)
- Naziv Evropske unije v uradnih jezikih
- Združene države Evrope
[uredi] Zunanje povezave
