Georg Friedrich Händel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Georg Friedrich Händel, nemški skladatelj, * 23. februar 1685, Halle (Saale), Nemčija, † 14. april 1759, London, Anglija.

Vsebina 1 Mladost 1.1 Hamburška leta 1.2 Italijansko obdobje 1.3 Prva leta v Londonu 1.4 Razcvet opere 1.5 Zaton opere 1.6 Čas oratorija 2 Glasbena dela 2.1 Opere 2.2 Oratoriji 2.3 Ode (izbor) 2.4 Instrumentalna glasba 3 Glasbene datoteke 4 Literatura 5 Glej tudi 6 Zunanje povezave

[uredi] Mladost

Skladateljev oče Georg (1622 - 1697) je bil brivec in ranocelnik. Bil je dvorni kirurg vojvode Saškega - Weiβenfels. Ko je očetu Georgu umrla prva žena (1682), se je po kratkem času oženil z 32-letno Dorotheo Taust (1651 - 1730), ki je bila hči župnika. Prvi otrok tega zakona je kmalu umrl (1684). Po Georgu Friedrichu pa sta se rodili še dve deklici: Johanna Christina (1690 - 1709) in Dorothea Sophia (1697 - 1718). Skladatelj je z njima in njunimi otroki vzdrževal stike.

Edini pravi vir za skladateljevo mladost je življenjepis, ki temelji na pripovedi Händlovega dolgoletnega asistenta Johna Christopherja Smitha, napisal pa ga je John Mainwarings (1760). Še predno je bil Händel star osem let, ga je oče vzel s seboj na obisk svojega sina iz prvega zakona, ki je služboval na dvoru Weiβenfelsov, kot komornik. Skladatelj je za to pot dolgo moledoval. Na dvoru se je hitro spoznal in spoprijateljil z glasbeniki, ki so mu dovolili igrati na orgle. Vojvoda ga je nekega dne slučajno slišal igrati in takoj spoznal njegovo velikansko nadarjenost. Resno se je pogovoril z njegovim očetom in mu predlagal fantovo šolanje. Argumenti vojvode so omehčali nenavdušenega očeta, ki za glasbo ni imel nobenega smisla ne interesa. Tako je mladi Georg Friedrich po vrnitvi domov v Halle dobil glasbenega učitelja Friedricha Wilhelma Zachowa, ki je bil organist v cerkvi Naše ljube gospe v Halleju. Začel ga je poučevati kompozicijo, instrumente s tipkami, pa tudi oboo in violino. Vzpodbujal je njegov nenormalen apetit po pisanju ogromnih količin vokalne glasbe in tako je še kot otrok napisal vsak teden en motet.

Ko je bil star 12 let, je dobil priložnost, da svoje spretnosti in znanje pokaže na berlinskem dvoru, kjer je zapustil izjemen vtis. Brandenburški knez - kasnejši kralj Friedrich I. Pruski mu je ponudil službo.

Različni podatki pa kažejo na možnost, da je bil Georg Friedrich v Berlinu leto ali več kasneje. Skladateljev oče je leta 1697 umrl. Vseeno je mladenič nadaljeval s šolanjem in ga končal. Takoj nato se je vpisal na takrat ustanovljeno univerzo v Halleju, kjer je študiral pravo. Še istega leta (1702) se je zaposlil kot organist v stolnici.

[uredi] Hamburška leta

Po enem letu uvajanja je odšel kot nadarjeni samostojni glasbenik v Hamburg. Pri ustanovitelju edine nemške opere tistega časa Gründerju Reinhardu Keiserju je lepo napredoval in dobro zaslužil. Najprej je zasedel mesto drugega violinista v orkestru, kmalu pa je prevzel pomembnejše mesto čembalista. Navezal je prijateljske stike s komponistom, dirigentom in pevcem Johannom Matthesonom, ki je kasneje napisal nekaj pomembnih glasbeno teoretičnih del kot na primer Das neu - eröffnete Orchesteren in Grundlage einer Ehrenpforte. V tem času se je pokazala priložnost za obetavno delo v Lübecku, kjer se je ostareli mojster Dietrich Buxtehude odpravljal v pokoj. Na pot sta se odpravila skupaj z Matthesonom, vendar nista vedela, da je služba organista povezana s poroko starejše Buxtehudejeve hčere. Ta pustolovščina se je 'srečno' končala, naslednja pa bi lahko imela drugačne posledice. Ob premieri Matthesonove opere Cleopatra v Hamburgu, je Händel iz neznanega razloga zavrnil mesto dirigenta in se vrnil na običajno mesto čembalista. Mattheson je v lastnem delu pel vlogo Antoniusa. Spor med glasbenikoma se je razširil tudi zunaj gledališča. Sčasoma se je polegel in v naslednjem obdobju sta sodelovala in ostala prijatelja. Iz Matthesonovih kasnejših zapiskov pa lahko marsikaj izvemo o Händlu.

Za veliki petek 1704 je Händel uglasbil Pasijon po Janezu na besedilo opernega libretista Christiana Postela. Mattheson je delo ostro kritiziral in zapiski o tem so se ohranili do danes.

Prva Händlova opera Almira je bila uprizorjena 8. januarja 1705 in je doživela velik uspeh. Čez nekaj tednov je skladatelj želel očarati občinstvo z naslednjo opero Nero, ki pa ni bila dobro sprejeta. Händel je pač delal po takrat običajnih metodah, ki so bile v navadi v Hamburgu. Besedila so bila mešanica nemščine in italijanščine, glasba pa je bila narejena po eklektični metodi. Veliko tem iz teh oper odseva skladateljeva kasnejša velika dela. Händel je v Hamburgu zložil še dve ne preveč uspešni deli: Dafne in Florindo. Počasi pa se je odpravil po Evropi in najprej našel mecena v Gianu Gastonu de Medici. V Italijo se je preselil spomladi 1706.

[uredi] Italijansko obdobje

V Italiji je ostal tri leta. Zadrževal se je v Firencah, Rimu, Neaplju in Benetkah. Prav veliko znanega pa o tem delu skladateljevega življenja ni. Znane so posamezne anekdote, ki jih razberemo iz biografij znanih italijanskih baročnih glasbenikov in pomembnih osebnosti. Tako izvemo, da se je srečeval s Corellijem in Lottijem in obema Scarlattijema. Postal je znan pod vzdevkom Sas. Domenico Scarlatti ga je nekoč poslušal, ne da bi vedel kdo igra. Händel je v neki cerkvi improviziral na orgle. Scarlatti je izjavil, da to zanesljivo izvaja Sas, ali pa sam hudič. Ob drugi priložnosti je v glasbeni druščini Corelli na violino izvajal Händlovo uverturo k Triumfu časa in resnice. Händel ga je nekaj časa poslušal, nato pa mu je violino iztrgal iz rok in rekel: »To se igra takole!« In odigral je pasažo. Nato se je Corelli opravičil: »Ta muzika, moj ljubi Sas ima francoski priokus in jaz se na to ne razumem.«

V Italiji je Händel zložil dve operi: Rodrigo, spomladi 1707 v Firencah in Agripino 1709 v Benetkah. Uverturo iz zadnje je čez 44 let uporabil za oratorij Jephtha. V Rimu, kjer je tedanji papež Klemen XI. prepovedal opere, je zložil dva oratorija. La Resurrezione (1708) in alegorijo Il Trionfo del Tiempo e del Disinganno, leta 1707. To delo je čez 46 let predelal in je pravzaprav njegovo zadnje delo v celoti (The Triumph of Time and Truth). Poleg velikih del je v Italiji zložil še Aci, Galatea e Polifemo (Neapelj, 1708), zborovska dela (Dixit Dominus) in solo kantate. S temi deli si je v Italiji pridobil in utrdil veliko slavo. Leta 1709 je sprejel ponudbo kneza Georga Ludwiga von Hannover, da bi se zaposlil pri njem. Dogovor je vseboval tudi daljša obdobja brez zadolžitev. Prosti čas je mojster izkoristil za obisk Londona. Tja je prišel kot izrazit skladatelj italijanske opere. Debitiral je 24. februarja 1711 z opero Rinaldo. Obveznosti so ga peljale nazaj v Hannover, kjer je zložil niz vokalnih duetov za princeso Carolino, knezovo snaho in kasnejšo angleško kraljico.

[uredi] Prva leta v Londonu

V oktobru 1712 se je Händel vrnil v London. Tam je ostal do konca življenja. Prva leta je preživel pri grofu Burlingtonu v bližini Londona. Glavna skladateljeva dela tega obdobja sta bili dve italijanski operi in Utrecht te deum, ki je bil napisan za kraljico Ano, za kar mu je ta namenila dosmrtno rento 200 funtov.

Ker je skladatelj svojo odsotnost s Hannovrskega dvora preveč razvlekel, ga je na to knez pisno opomnil. V septembru 1714 je Hannovrski knez postal angleški kralj Jurij I. Zanj je Händel takoj zložil čudovito delo Wassermusik (Glasba na vodi). Kralj mu je zaradi tega podvojil dohodek. Postal je še princesin glasbeni učitelj in tako pridobil še 200 funtov rente. Ko je leta 1716 s kraljem odšel na obisk v Nemčijo, je za to priložnost zložil pasijon v nemškem jeziku, kar je bilo njegovo zadnje delo na besedilo v materinščini. Po vrnitvi je pri grofu Carnavon (kasneje vojvoda Chandos) izvajal mnoge koncerte. Acis in Galatea, Esther, 12 Chandos anthems; dela za čembalo, ki so poznana pod imenom Harmonični kovač.

[uredi] Razcvet opere

Tesnejše sodelovanje z vojvodo Chandosom se je končalo ob novem letu 1719. Händel se je pripravljal na nov izziv z ustanavljanjem Royal Academy of Music. Postal je njen glasbeni direktor. V tem času je tudi špekuliral pri South Sea Company, kjer je investiral 10.000 funtov. Za novačenje pevskega ansambla se je podal na kontinent in večino pevcev pridobil v Dresdnu. Uspelo mu je angažirati celo popularnega kastrata Senesina, ki je bil pripravljen sodelovati s Händlovo akademijo v sezoni 1720 - 1721. Premiera zelo uspešne opere Radamisto je bila 27. aprila 1720. Poleg Händla so v akademiji sodelovali tudi drugi glasbeniki, kot na primer Giovanni Bononcini in Attilo Ariosti. Nastala sta dva tabora, ki sta si sovražno stala nasproti, kot politične stranke. Najprej se je tehtnica nagibala na stran Bononcinijevih privržencev, kasneje pa je prevladal Händel s svojimi tehtnimi deli: Giulio Cesare, Tamerlano in Rodelinda. V najboljšem obdobju se je akademija finančno pokrivala sama s svojim delom in je bila občasno celo donosna. Voditelji ustanove s Händlom načelu so iskali možnosti, da bi angažirali še več pevskih zvezd. V januarju 1723 jim je uspelo pritegniti Francesco Cussoni, v maju 1726 pa Faustina Bordonija. Takšna kadrovska politika pa je predstavljala veliko breme, saj je akademijo samo Cussonijeva stala 2500 funtov na sezono. Spremenil se je tudi okus publike, ki je bila vedno bolj naklonjena delom v angleškem jeziku. Tipičen primer je bila z burnim uspehom sprejeta Beraška opera v letu 1728.

[uredi] Zaton opere

Angleško državljanstvo je pridobil 13. februarja 1726. V tem času je glasbena akademija propadla. Takoj pa je z J.J.Heideggerjem začel nov projekt. Ustanovila sta nov ansambel za novo opero. Mojster se je v Italijo odpravil v jeseni 1728 iskat pevce. Angažiral je Antonia Bernacchia. Ob povratku je napravil še manjši ovinek in poleti 1729 obiskal svojo mater v Halleju, ter stare znance v Hannovru in Hamburgu. Novo operno delo je predstavil 2. decembra 1729 - Lotario. Kot posebna atrakcija pa je nastopil Senesino. V Londonu se je pojavila še ena konkurenčna operna hiša z Nicolo Porporo kot skladateljem in Händlu odvzela velik del občinstva. Händel pa se je že začel zanimati za drugo glasbeno obliko, to je bil oratorij na angleška besedila iz stare zaveze. V sezoni 1732 - 1733 je zložil oratorij Debora, kasneje še opero Atalija, kjer je prvič uporabil dva zbora. Naslednje obdobje je bilo verjetno najtežje v skladateljevem življenju. Kljub izjemni delavnosti, v nizu je zložil opere Ariodante, Alcina, Orlando, je operna akademija leta 1737 dokončno propadla. Mojster je doživel hud udarec in sodobniki poročajo, da je delno ohromel, kar kaže na možgansko kap. Verjetni vzrok je bila preobremenjenost. Händel je odšel na zdravljenje v Aachen, kjer si je hitro opomogel in prišel nazaj v staro formo za komponiranje.

[uredi] Čas oratorija

Svoje velike uspehe je Händel začel s Savlom in Izraelom v Egiptu. Največkrat izvajano delo Mesija je predstavil 13. aprila 1742 v Dublinu. O tej premieri in naslednjih ponovitvah kroži anekdota, da so prireditelji prosili moške (opomba na plakatih), naj pustijo sablje doma, da bi tako lahko več poslušalcev vstopilo v dvorano. Koncerte so namreč poslušali stoje in orožje se ni smelo dotikati drugih.

Na področju oratorija je bil Händel brez konkurence. Pod vplivom vstaje jakobitov 1745 je zložil junaški oratorij Juda Makabejec, ki je doživel velik uspeh. 1751 so se pri skladatelju pojavile prve težave z vidom. Med komponiranjem oratorija Jephtha mu je pri pisanju že pomagal asistent. Händel se je v maju 1752 odločil za operacijo oči, ki jo je izvedel kirurg, ki je že prej uspešno operiral J. S. Bacha. Pri Händlu operacija ni uspela in do svoje smrti je ostal skoraj slep. Do konca življenja je nadziral izvajanje svojih del, predeloval orgelska dela, posamezne arije ter popolnoma prenovil delo iz italijanskega obdobja The Triumph. Še en teden pred smrtjo je vodil izvedbo oratorija Mesija. Umrl je 14. aprila 1759. Pokopan je v Westminstrski katedrali.

[uredi] Glasbena dela

Händlova dela so klasificirana v več številčnih razvrstitvah:

• HWV: Verzeichnis der Werke Georg Friedrich Händels, klasifikacija Bernda Baselta
• HG: G. F. Händels Werke: Ausgabe der Deutschen Händelgesellschaft (uredil F. W. Chrysander)
• HHA: Hallische Händel-Ausgabe
• CB: Händlov tematsko-kronološki katalog (uredil A. Craig Bell)

[uredi] Opere

• 1HWV - Almira - 8. januar 1705, Hamburg
• 2HWV - Nero - 25. februar 1705, Hamburg
• 3HWV - Florindo - 1708, Hamburg
• 4HWV - Daphne - 1708, Hamburg
• 5HWV - Rodrigo - 1707, Firence
• 6HWV - Agrippina - 1709( 1710 ), Benetke
• 7HWV - Rinaldo - 1711, London
• 8HWV - Il Pastor Fido - 1712, London
• 9HWV - Teseo - 1713, London
• 10HWV - Lucio Cornelio Silla - 1713, London
• 11HWV - Amadigi - 1715, London
• 12HWV - Radamisto - 1720, London
• 13HWV - Muzio Scevola - 1721, London
• 14HWV - Floridante - 1721, London
• 15HWV - Ottone - 1723, London
• 16HWV - Flavio - 1723, London
• 17HWV - Giulio Cesare - 1724, London
• 18HWV - Tamerlano - 1724, London
• 19HWV - Rodelinda - 1725, London
• 20HWV - Scipione - 1726, London
• 21HWV - Alessandro - 1726, London
• 22HWV - Admeto - 1727, London
• 23HWV - Riccardo primo - 1727, London
• 24HWV - Siroe - 1728, London
• 25HWV - Tolomeo - 1728, London
• 26HWV - Lotario - 1729, London
• 27HWV - Partenope - 1730, London
• 28HWV - Poro - 1731, London
• 29HWV - Ezio - 1732, London
• 30HWV - Sosarme - 1732, London
• 31HWV - Orlando - 1733, London
• 32HWV - Arianna - 1734, London
• 33HWV - Ariodante - 1735, London
• 34HWV - Alcina - 1735, London
• 35HWV - Atalanta - 1736, London
• 36HWV - Arminio - 1737, London
• 37HWV - Giustino - 1737, London
• 38HWV - Berenice - 1737, London
• 39HWV - Faramondo - 1738, London
• 40HWV - Serse - 1738, London
• 41HWV - Imeneo - 1740, London
• 42HWV - Deidamia - 1741, London

[uredi] Oratoriji

• 46HWV - Il trionfo del tempo e del disinganno - 1707, Rim
• 47HWV - La resurrezione - 1708, Rim
• 48HWV - Brockes passion - 1709?, Hamburg
• 50HWV - Esther - 1718, London
• 51HWV - Deborah - 1733, London
• 52HWV - Athalia - 1733, London
• 53HWV - Saul - 1739, London
• 54HWV - Israel in Egypt - 1739, London
• 55HWV - L´alegro il penseroso ed il moderato - 1740, London
• 56HWV - Messiah - 13. april 1742, Dublin
• 57HWV - Samson - 1743, London
• 58HWV - Semele - 1744, London
• 59HWV - Joseph snd his brethren - 1744, London
• 60HWV - Hercules - 1745, London
• 61HWV - Belshazzar - 1745, London
• 62HWV - Occasional oratorio - 1746, London
• 63HWV - Judas Maccabaeus - 1747, London
• 64HWV - Joshua - 1748, London
• 65HWV - Alexander Balus - 1748, London
• 66HWV - Susanna - 1749, London
• 67HWV - Solomon - 1749, London
• 68HWV - Theodora - 1750, London
• 69HWV - The choice of Hercules - 1751, London
• 70HWV - Jephtha - 1752, London
• 71HWV - The triumph of time and truth - 1757, London

[uredi] Ode (izbor)

• 49HWV - Acis and Galatea - 1718, London
• 74HWV - Ode for the Birthday of Queen Anne - 1713, London
• 75HWV - Alexander's feast - 1736, London
• 76HWV - Ode for St. Cecilia's day - 1739, London

[uredi] Instrumentalna glasba

• 289 - 294HWV - Koncerti za orgle op.4
• 306 - 311HWV - Koncerti za orgle op.7
• 312 - 317HWV - Sonccerti grossi op.3
• 318HWV - Concerto grosso C-dur - Aleksander's feast
• 319 - 330HWV - 12 Conccerti grosso op6
• 332 - 334HWV - 3 Conccerti a due cori
• 348 - 350HWV - Water musik ( Wassermusik )
• 351HWV - Music for the royal fireworks ( Feuerwerksmusik )

[uredi] Glasbene datoteke

[uredi] Literatura

• Christopher Hogwood: G. F. Handel. Insel Verlag.ISBN 3-458-34355-5
• Paul Henry Lang: G. F. Handel. Dover Publications. ISBN 0-486-29227-4
• Hans-Joachim Marx: Handels Oratorien, Oden und Serenaten. Vandenhoeck&Ruprecht. ISBN 3-525-27815-2

[uredi] Glej tudi

• seznam nemških skladateljev

[uredi] Zunanje povezave