Argentina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

República Argentina

Nacionalno geslo: En Unión y Libertad (špansko: »V zvezi in svobodi«)
Uradni jezik	španščina
Glavno mesto	Buenos Aires
Največje mesto	Buenos Aires
Predsednik	Néstor Kirchner
Površina  - Skupno  - % voda	8. na svetu 2.766.890 km² ¹ 1,1%
Prebivalstvo  - Skupno (2002)  - Gostota	31. na svetu 37.812.817 14/km²
Neodvisnost  - Datum	od Španije 9. julij 1816
Valuta	argentinski peso
Časovni pas	UTC-3
Državna himna	Oid, Mortales
Vrhnja internetna domena	.AR
Nacionalna klicna koda	54
(1) Argentina zahteva tudi 1.461.597 km² Antarktike, kot tudi Falklandske otoke (Malvine) in Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke.

Argentina je država v Južni Ameriki med Andi in južnim Atlantikom. Na vzhodu meji na Urugvaj in Brazilijo, na severu na Paragvaj in Bolivijo, ter na zahodu na Čile. S 2.791.810 km² površine je druga največja država v Južni Ameriki in osma na svetu. Uradni jezik je španščina.

Argentina zahteva tudi Falklandske otoke (Islas Malvinas, 12.173 km²), Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke (3,903 km²), ter del Antarktike med 25° Z in 74° Z (965.314 km², 1.461.597 km² z ledeno površino) kot del province Tierra del Fuego, Antártida e Islas del Atlántico Sur.

Argentina je dobila svoje ime po latinski besedi argentum, ki pomeni srebro, plemenito kovino, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo. Drugi uradni imeni države sta Argentinska Republica (República Argentina) in Argentinska Narod (Nación Argentina).

Vsebina 1 Zgodovina 2 Upravna delitev 3 Geografija 4 Glej tudi 5 Zunanje povezave

[uredi] Zgodovina

Najstarejši znaki človeške prisotnosti v Argentini se nahajajo v Patagoniji, kjer so znanstveniki našli ostanke iz približno leta 11.000 pr. n. št. Na začetku prvega stoletja so se pojavile poljedelske civilizacije, ki so se ukvarjale v glavnem s koruzo ob Andih, na zahodu sedanje Argentine (med drugimi Santa María, Huarpes, Diaguitas in Sanavirones).

Leta 1480, med ekspanzivnostjo inkovskega cesarstva, je vladar Pachacutec premagal in osvojil severnozahodno Argentino in jo pridružil k provinci Qulla Suyu.

Na severnovzhodu v Gvaraniji so gojili juko ter indijski krompir. V srednji in južni Argentini (Pampa in Patagonia) so živeli nomadski ljudje, združeni v 17. stoletju kot Mapuči.

Evropejci so prišli leta 1502. Spanci so nastavili permanentno kolonijo na kraju današnjega Buenos Airesa v 1536, in zopet v 1580. Podkraljestvo Reke de la Plata je bilo ustavljeno leta 1776. Leta 1806 in 1807 je Britansko kraljestvo napadlo Buenos Aires, vendar ga je lokalna populacija odgnala obakrat.

25. maja 1810, po novicah, da je Napoleon vrgel Kralja Ferdinanda VII iz prestola, so prebivalci Buenos Airesa izkoristili priložnost, da bi postavili prvo neodvisno vlado (Primera Junta) v dogodkih poznanih kot Revolución de Mayo (Majska Revolucija). Uradno neodvisnost od Španije je bila podpisana 9. julija 1816 kongresu v Tucumanu (Congreso de Tucumán). Leto kasneje je General José de San Martín prečkal Ande, da bi osvobodil Čile in Peru, in s tem pobrisal špansko grožnjo.

Po neodvisnosti Združene Province Reke del Plata so se Centralisti in Federalisti (špansko Unitarios in Federales) večkrat bojevali med sabo, dokler narodna stabilnost ni bila vstavljena s ustavo leta 1853, ne dolgo potem, ko je Justo José de Urquiza premagal caudilla iz Buenos Airesa Juana Manuela de Rosasa. Vendar se je provinca Buenos Aires združila Argentinski Konfederaciji (Confederación Argentina) šele leta 1861, po bitkah Cepeda (1859) in Pavón (1863).

Po vojni trojne zveze proti Paraguayu v 1865 so tuje inverzije in evropska imigracija pripeljale do moderne agrikulture. Med letom 1878 in 1884 se je bojevala Osvojitev Puščave (Conquista del desierto), ki se je končala s porazom indijancev Pamp in Patagonije, ter njihovem podjarmljenjem^[1],

Med 1880 do 1930 je Argentina preživela razcvet, hvaležna izvozni ekonomiji. Njeno število prebivalstva se je za sedemkrat pomnožila. Konservativni oligarhični politiki (Generación del 80) so vladali do 1916 , ko je zakon univerzalnih volitev dovolil Radikalom dostop do predsednikovega sedeža. Vendar vojaki strmoglavili vlado Hipólita Yrigoyena v 1930, in so konservativni vladali še eno desetletje. General Juan Perón je bil izbral za predsednika leta 1946, in dodelil moč delavskem sindikatom, a ga je Revolución Libertadora odstranila iz pozicije.

Od 1950ih do sred 1970ih so se menjavale oblast civilni predsedniki brez širokega podpora in mehki vojaške vlade. Ta desetletja je ekonomija zrasla in revščina padla do 7% v 1975. Po drugi strani ekonomija je postala vedno bolj zaščitna, in politično nasilje vedno bolj kruta s radikalnimi skupinami kakor Triple A in Montoneros. Leta 1973 je Perón drugič postal predsednik, a leto kasneje je umrl, po čemer je njegova tretja žena Isabel postala predsednica. Brez Peronove karizme, in z neuspešno ekonomsko politiko, je Argentina preživela še en državni prevrat 24. maja 1976.

Vojaška vlada, uradno znana kot Proces Narodne Reorganizacije (Proceso de Reorganización Nacional), je uporabljala krute metode (Umazana Vojna; Guerra Sucia) proti opoziciji, s rezultatom 10,000 do 30,000 pogrešanih (desaparecidos, glej Babice Plaze de Mayo). Tista vojna je bila prisotna v drugih juznoamerških drzavih por vojaskimi vladami, ki so sodelovali med sabo v mednarodni kooperaciji Operacija Kondor (Operación Condor) v kateri so bili zapleteni agencije inteligencije argentinska SIDE, Čhilenska DINA in CIA iz ZDA. Med 1975 in 1983, državna dolga je šla iz 7.875 milionov dollarjev do 45.087 milijonov^[2].. Globoke finančne težave, sum korupcije, popularna nemirnost zaradi prekrškov človeskih pravic, in poraz v vojni za Falkandske otoke (islas Malvinas) so prisilili vojake, da pokličejo volitve.

Demokracija je bila vzpostavljena leta 1983, ko je Raúl Alfonsín od Radikalske Meščanske Unije (Unión Cívica Radical) pristopal kot predsednik, med čigar oblastjo se je vzpostavilo civilen kontrol nad vojaškimi močmi, in so bili obsojeni številni vojaki, ki so sodelovali med umazano vojno. Brez podpora od sektorjev ekonomske sile, in s večkratno inflacijo, Alfonsín je mogel zapustiti sedež šest mesecev pred koncem svojega mandata. Predsednik Carlos Menem je sledil, kljub obljubam med kampanjo, agresivnemu liberalnemu ekonomskemu modelu; privatiziral je večino državnih podjetij (letalsko, električno, telefonsko, poštno, železniško, itd.), in fiksiral argentinski peso eno-na-eno z ZDA dollarjem. To je prineslo mednarodne preobrate in ekonomsko rast, ampak veliko industrij je zaprlo tisto desetletje, ker niso mogli konkurirati z uvoženimi izdelki za manjše cene.

Predsednik Fernando de la Rua je, dve leti potem, ko pristopil, in zaradi masivnega bega kapital, moral blokirati vse bančne račune v ogradici (Corralito). Finančna kriza ga je prisilila k odstopu 20. decembra 2001. Naslednja dva tedna so vladali, med mnogimi protesti (glej Cacerolazo) različni provizorični predsedniki, do 2.januarja, ko je bil Eduardo Dualde izbran za začasnega predsednika. Ta čas je argentinska dolga je šla v default.

Hvaležna bolj koristnemu tečaju, argentinska vlada je začela novo politiko substitucije za uvožene izdelke, ter povečanja izvoza osnovnih izdelkov kakor sta žito in meso. Leta 2003 je bil izbran za predsednika Néstor Kirchner, ki je nadaljeval s tisto protekcionistično politiko, ter nacionaliziral določena privatizirana podjetja. Tako je država refinancirala svojo argentinsko dolgo, in celo preplačal solgo z Mednarodni denarni sklad (IMF).

[uredi] Upravna delitev

Argentina je razdeljena na 23 provinc (špansko provincia), glavno mesto Buenos Aires pa ima status federalnega ozemlja (distrito federal):

• Buenos Aires *
• Buenos Aires (provinca)
• Catamarca
• Chaco
• Chubut
• Córdoba
• Corrientes
• Entre Ríos
• Formosa
• Jujuy
• La Pampa
• La Rioja
• Mendoza
• Misiones
• Neuquén
• Río Negro
• Salta
• San Juan
• San Luis
• Santa Cruz
• Santa Fe
• Santiago del Estero
• Tierra del Fuego, Antártida e Islas del Atlántico Sur
• Tucumán

[uredi] Geografija

Argentina se nahaja med Andi in Atlantskim Oceanom. Ima skoraj 3,700 kilometrov od severa do juga, in 1,400 km od zahoda do vzhoda pri najširšem pasu. Najvišja točka je vrh Aconcague (Cerro Aconcagua) v provinci Mendoze z 6,962 metri nad nivojem morja. Je tudi najvišji vrh vseh Amerik, ter južne in zahodne polobel. Najnižja točka je v suhem jezeru Laguna del Carbón v Santa Cruzu, 105 metrov pod nivojem morja, kar je tudi najnižja točka v Južni Ameriki.

Državo lahko delimo na štiri cone z različnimi značaji; Južna planina Patagonija, rodovitna centralna planina, Andske višine, in severovzhodna podtropska džungla.

Vreme je večinoma zmerno podnebje z območji tropskega, na severovzhodu, višavja, na severozahodu, in antarktičnega vremena na južnem koncu in argentinski Antarktiki.

Vegetacija na severovzhodu (Mesopotámia) je gosta, ponekod v obliki gozda, drugje travnikov s palmami, ali celo džungle, kakor v regiji Chaco, ali v močvirju Iberá. Misiones pripada regiji južne brazilske nizke verige, z podtropskim vremenom in visoko vlago. Severozahod je večina stepskega višavja (Puna ali Altiplano), z bolj zelenimi regijami ponekod.

V sredini države je najbolj poljedelsko bogata zemlja Argentine, znana kot Llanura Pampeana. Tista je deljena na suhi in vlagi del (Pampa Seca in Pampa Húmeda). V vlagi Pampi sta Tandilija in Ventanija (Sierras de Tandil, Sierras de la Ventana) edini verigi nizkih gor v regiji, s višinami do 1,000 metrov. Patagonija je stepa med južnimi Andi in Atlantikom, bogata v nafti. Na jugu Patagonije je viden vpliv bližnje Antarktike. Argentina zahteva določene otoke na južnem Atlantiku, ter del Antarktike, Kjer je stalno imela svoje osebje že od prve baze, vstavljena leta 1904; prva baza na Antarktiki.

Večina najbolj pomembnih rek se nahaja na sredno/severovzhodu, ki so del porečja Reke del Plata; to so Paraguay, Bermejo, Colorado, Uruguay, in najdaljša od njih, Paraná. Zadni dve se končata pri Reki de la Plata, ki naredi pri Atlantidskem Oceanu najširši vliv na svetu, s približno 120 kilometrov širine. Druge pomembne reke so Río Negro, Colorado in Chubut v Patagoniji; Río Salado, Atuel in Mendoza v Cuyo regiji, Río Grande v Jujuyu, ter San Francisco v Salti. Dve glavni regiji jezer sta na severu Patagoniji okoli Barilocheja (Nahuel Huapi, Mascardi, Guitierrez, etc), ter na jugu jezera in ledeniki v Santa Cruzu (Argentino, Buenos Aires, Viedma, San Martín) blizu ledenika Perito Moreno. Mar Chiquita je največje jezero slane vode v državi, in tisti s nahaja v Córdobi.

[uredi] Glej tudi

• seznam suverenih držav

[uredi] Zunanje povezave

Ta članek o geografiji je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.