Japonščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Japónščina (japonsko 日本語, nihongo) je govorjeni in pisani jezik, ki je v rabi predvsem na Japonskem.

Japonščina (日本語 [Nihongo])
Države:	Japonska
Govorni predeli:	Daljni Vzhod
Število govorcev:	127 milijonov
Uvrstitev:	8
Rodoslovna razvrstitev:	Nejasno, samostojen jezik
Uradni položaj
Uradni jezik:	Japonska
Usklajuje:	-
Jezikovne kode
ISO 639-1	ja
ISO 639-2	jpn
SIL	JPN
Glej tudi: jezik – seznam jezikov

[uredi] Zgodovina in razvrstitev

Historični jezikoslovci se ne strinjajo povsem o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:

Japonščina je sorodna z Altajsko jezikovno družino. V to družino spadata denimo mongolščina in turščina. Teorijo podpira dejstvo, da je japonščina, podobno kot finščina, estonščina, turščina ali korejščina, aglutinativni jezik z dvema fonološko distinktivnima tonoma. Jezikoslovje pozna ta načina naglaševanja kot tonemsko naglaševanje. Poleg tega obstaja več navidezno regularnih ujemanj v osnovnem besedišču, npr. ishi, kamen (turško daş), yottsu, štiri (turško dört).
Japonščina je sorodna z drugimi azijskimi jeziki. Ta teorija trdi, da se je japonščina odcepila od drugih daljnjevzhodnih jezikov, kot je korejščina (morda tudi sino-tibetanski jeziki). Ugotovljene so bile tudi fonološke in leksikalne podobnosti z malajsko-polinezijskimi jeziki.
Japonščina je sorodna z južnoazijskimi jeziki. Nekateri raziskovalci so predlagali povezavo med japonščino in tamilščino, jezikom iz družine dravidskih jezikov, ki se govori v južni Indiji.
Japonščina je vrsta kreolščine z altajsko slovnično podstatjo in osnovnim avstronezijskim besediščem.
Japonščina je jezik brez bližnjih sorodnikov izven skupine japonskih jezikov (katere predstavnik je ob japonščini okinavščina).

[uredi] Sodobna japonska pisava

Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave:

Kanji (漢字, kandži) so kitajske pismenke, prilagojene za zapis japonščine. Z njimi zapisujejo:
- samostalnike;
- korene pridevnikov in glagolov;
- Japonska imena.
Hiragana (平仮名) je zlogovna pisava. Z njo se zapisuje
- pregibne končnice pridevnikov in glagolov (okurigana 送りがな);
- slovnične člene (joshi 助詞);
- japonske besede brez pismenk kanji; bodisi zato, ker pisec ne pozna ustrezne pismenke, bodisi, ker je ne bi poznalo pričakovano bralstvo.
- navodila za branje pismenk kanji (furigana ふりがな).
Katakana (片仮名) je še ena zlogovna pisava, s katero se zapisuje
- poudarjene besede, kot kurziva v latinici;
- besede in imena v tujih jezikih;
- onomatopoetske besede.
Rōmaji (ローマ字, romadži) so latinične črke, s katerimi zapisujejo
- števila;
- fizikalne enote;
- kratice in okrajšave

Za zgled navajamo stavek, v katerem se prepletajo vse štiri pisave (naslov iz dnevnika Asahi Shimbun, 19. april 2004):

ラドクリフ、マラソン五輪代表に 1万m出場にも含み

radokurifu, marason gorin daihyō ni 1 man m shutsujō ni mo fukumi

Radcliffova, olimpijska maratonka, razmišlja o udeležbi v teku na 10.000 m

Zgled besede (watashi, »jaz«), zapisan v vsaki od štirih pisav:

Kanji Hiragana Katakana Rōmaji

私わたしワタシ watashi

Kanji	Hiragana	Katakana	Rōmaji
私	わたし	ワタシ	watashi

Ker se vsi Japonci v šoli učijo angleško, jih zna večina brati rōmaji, zaradi česar delež rabe tega zapisa narašča. Besedila japonske popularne glasbe vsebujejo še posebej dosti angleških besed in fraz. Tuje izposojenke (gairaigo 外来語) imajo tako na Japonskem kot v tujini svoje nasprotnike in zagovornike.

Znaki japonskih zlogovnih pisav so razporejeni tudi v takoeimenovane poetične abecede, najbolj znana izmed njih je Iroha, kjer zaporedje vseh znakov tvori pesem.

[uredi] Zgodovinske pisave

[uredi] Pravopisne reforme in vpliv Zahoda

[uredi] Sitnosti zapisa

[uredi] Latinično prečrkovanje

Japonci imajo tudi svoj način prečrkavanja v latinico. Imajo zelo podobno kot mi, le j preberejo kot dž, y pa kot j. Tako bi bilo na primer jikan (čas) izgovorjen kot "džikan", yon (štiri) pa kot "jon". Ker tudi nimajo črke š, namesto tega napišejo sh, za č ch, za c pa ts. Tako izgovarjamo shizuka (tiho) kot "šizuka", chiisai (majhno) kot "čiisai", tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači".

Sicer pa je zgornji način le eden, čeprav najpogostejši, način zapisovanja hiragane, katakane in kanjija v latinico. Zgornji se imenuje Kunrei sistem, drugi pa je Hepburn sistem, ki č ne zapisuje kot ch, marveč kot t. podobno je tudi z drugimi glasovi, ts (c) je t, j (dž) je z, sh (š) je s, y (j) je y, f (f) pa h. Kunrei je laže brati in je zato tudi bolj razširjen.

Tretji sistem pa je še poslovenjen sistem, ki se ga uporablja predvsem v Sloveniji, pri prevajanju imen v kakšni knjigi ipd. To je pa vse, kar je zapisano v oklepajih, npr. sh je š, y je j, ch je č itd.