Charles Heywood
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Charles Heywood | ||
---|---|---|
Osebni podatki | ||
Rojen | 3. oktober 1839 | |
Kraj | Waterville, Maine | |
Umrl | 26. februar 1915 | |
Kraj | Washington, D.C. | |
Vzrok | starost | |
Vojaška kariera | ||
Vstopil v službo | 5. april 1858 | |
Rod oboroženih sil | mornariška pehota | |
Izstopil iz službe | 3. oktober 1903 (dosegel starostno omejitev) | |
Zadnja enota (položaj) | ||
Komandant KMP ZDA | KMP ZDA | 30. januar 1891 |
Trenutni (oz. zadnji dosežen) vojaški čin | ||
generalmajor | Julij 1902 | |
Udeleženec | ||
ameriške državljanske vojne | ||
Pomembne opombe | ||
prvi marinec, ki je bil povišan v generalmajorja |
Charles Heywood, ameriški general marincev, * 3. oktober 1839, Waterville, Maine, ZDA, † 26. februar 1915, Washington, D.C. .
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
5. aprila 1858 se je pridružil Korpusu moranriške pehote Združenih držav Amerike kot poročnik. V tem letu je bil nameščen v marinski vojašnici Washington, D.C. in nato v Brooklynu (New York).
V času služenja v Brooklynu je sodeloval v zatrtju izgredov v Staten Islandu (New York). Nato je opravljal dolžnosti na USS Niagara, USS St. Louis, USS Aspinwall; januarja 1860 je odšel na USS Cumberland, ki je operirala v Vera Cruzu (Mehika); na krovu te ladje je sodeloval v uničenju norfolškega Navy Yarda med ameriško državljansko vojno.
Maja 1861 je sodeloval pri izkrcanju pri Hatteras Inlet ter nato pri zavzetju Fort Clarka in Fort Hatterasa. Med zimo 1861-62 je sodeloval v večih ekspedicijah vzdolž James River, med katerimi se je izkazal z izjemno predanostjo in pogumom.
Nato je bil premeščen na USS Hartford kot flotni marinski častnik Zahodnozalivskega svadrona. Naslednja zadolžitev je bila na kopnem v Pensacoli, nakar je bil spet premeščen na ladjo - USS Hartford, na kateri se je udeležil bitke za Mobile Bay.
Od 1865 do 1867 je bil na krovu večih ladij kot flotni marinski častnik Evropskega oddelka in Severnoatlatskega skvadrona. V tem času je bil krajši čas v Washingtonu, Norfolku in Brooklynu. Novembra 1867 je postal poveljnik marinske vojašnice Washington, D.C.
Poleti 1877 je poveljeval marinskemu bataljonu med delavskimi izgredi v Baltimorju (Filadelfija) in Readingu (Pensilvanija). Naslednja leta je služil v vojašnicah Mare Island (Kalifornija) in Brooklyn.
Aprila 1885 je v 24 urah organiziral bataljon 250 marincev, ki so bili poslani v Panamo, kjer so nadzorovali izgradnjo kanala.
9. marca 1888 je bil povišan v podpolkovnika, 30. januarja 1891 pa je bil imenovan za polkovnika-komandanta Korpusa mornarnariške pehote ZDA. Po posebnem ukazu senata je bil sprva povišan v brigadnega generala in nato v generalmajorja.
V času njegovega mandata je povečal število pripadnikov korpusa iz 75 častnikov in 2.100 marincev na 278 častnikov in 7.532 marincev; izboljšal odnose s vojno mornarico ZDA, vzpostavil splošno preverjanje častnikov, ustanovil častniške šole, povečal število marinskih postojank iz 12 na 21, začel splošno prakso streljanja v tarče in ustanovil medalje za izjemno obnašanje. Zaradi njegovih sprememb je bil korpus pripravljen na špansko-ameriško vojno.
3. oktobra 1903 se je upokojil zaradi starostne omejitve. 26. februarja 1915 je umrl v Washingtonu, D.C. in bil pokopan na pokopališču Arlington.
[uredi] Odlikovanja
neznano
[uredi] Napredovanja
- 5. april 1858 - poročnik
- maj 1861 - nadporočnik
- november 1861 - stotnik
- marec 1862 - poljski čin majorja
- 1864 - poljski čin podpolkovnika
- november 1867 - major
- 9. marec 1888 - podpolkovnik
- 30. januar 1891 - polkovnik
- marec 1899 - brigadni general
- julij 1902 - generalmajor
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
Predhodnik: Charles G. McCawley |
Komandant Korpusa mornariške pehote Združenih držav Amerike 30. januar 1891 - 2. oktober 1903 |
Naslednik: George Frank Elliot |