Arabska abeceda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Arabska abeceda je pisava, s katero se zapisuje arabščina; zaradi zgodovinskega vpliva Arabcev pa tudi marsikateri jezik, zlasti muslimanskih narodov, npr. perzijščina, urdujščina idr. Ti jeziki so dodali nekaj dodatnih znakov, ki ustrezajo njihovi fonetiki. Obstaja več slogov (kaligrafij) zapisa arabskih besed (npr. nastalik, thulthi, kufi), ki se lahko po videzu kar precej razlikujejo med seboj, vendar so osnove oblik črk pri vseh enake.

Andaluzijski arabski rokopis korana iz 12. stoletja

Vsebina

1 Zgodovina
2 Struktura
3 Predstavitev
4 Samoglasniki
5 Ostali simboli in znamenja
- 5.1 Šada
- 5.2 Sukūn
6 Arabske števke
7 Drugi jeziki z arabsko abecedo
8 Arabska pisava in računalništvo
9 Zunanje povezave

[uredi] Zgodovina

Sledovi arabske abecede vodijo do pisave, s katero se je zapisovalo nabatejsko narečje aramejščine, le ta pa izhaja iz feničanske pisave, iz katere izhaja tudi grška abeceda. Najstarejši znan zapis v arabski pisavi izvira iz poznega četrtega stoletja in je bil najden v Džabal Ramu, pribl. 50 km vzhodno od današnjega jordanskega pristanišča Akaba. Najstarejše znano datirano besedilo je trojezični zapis iz sirskega Zebeda, datiran z letnico 512. Iz predislamskega obdobja je sicer ohranjenih le 5 besedil, za nekaj pa lahko domnevamo, da so nastala v tem času. Ker ima aramejščina manj fonemov od arabščine, je bilo prvotno potrebno s 15 aramejskimi črkami zapisati 28 arabskih glasov, zato so se sčasoma nad ali pod nekaterimi črkami začele pojavljati pičice. Najstarejši ohranjen dokument, kjer so zagotovo uporabljane pikice, je papirus (to je hkrati tudi najstarejši ohranjen papirus z besedilom v arabščini), datiran z aprilom 643, čeprav lahko najdemo uporabo brez pikic tudi v poznejših dokumentih. Hamza in znamenja za samoglasnike so se pojavila nekje na polovici 6. stoletja, približno takrat, ko se je vokalizacija pojavila v sirščini in hebrejščini. Prvi tovrsten poskus je uzakonil omajadski guverner Iraka Hadžadž ibn Jusuf, kar pa je prineslo le zmešnjavo s pikami za razločevanje črk. Zato so približno stoletje pozneje uvedli moderni sistem zapisa, ki ga je leta 768 dokončal al Farahidi.

[uredi] Struktura

Arabsko abecedo sestavlja 28 osnovnih črk, ki se zapisujejo od desne proti levi. Razlike med tiskanimi in pisanimi črkami ni, ravno tako ne poznajo velikih in malih začetnic. V splošnem ima vsaka črka štiri možne oblike, odvisno ali se črka pojavi na začetku, na sredini, na koncu besede ali stoji samostojno. Nekatere črke nimajo začetne in srednje oblike, v teh primerih jih nadomestimo s samostojno (namesto začetne) oz. končno obliko (namesto srednje). V takšnih primerih se te »nadomestne« oblike črk ne povežejo z naslednjimi črkami. Če takšnih črk ni, so črke v besedi povezane tako v ročno pisanih kot v tiskanih besedilih. In če v besedi ni črk brez začetne in srednje oblike, je besedo možno zapisati v eni potezi, ne da bi bilo treba dvigniti pisalo. Izjema so seveda pičice nad ali pod nekaterimi črkami.

Arabska abeceda spada pod »nečisti« abdžad, saj se kratki samoglasniki ne zapisujejo, medtem ko dolgi se. Bralec mora tako poznati jezik, da lahko ugane in vstavi manjkajoče samoglasnike. V nekaterih izdajah Korana in v didaktičnih besedilih se tako uporabljajo dodatna diakritična znamenja.

[uredi] Predstavitev

Obstaja vsaj pol ducata standardov za prepis arabske pisave v latinico oz. druge pisave, vsak ima svoje prednosti in slabosti, vendar vsem nekako uspeva narediti besedilo dosegljivejše tistim, ki ne znajo brati arabščine. Dva izmed njih sta ameriški vojaški standard SATTS (Standard Arabic Technical Transliteration System) in DIN-31635. Upoštevati je še treba, da se zaradi regionalnih razlik arabščine lahko izgovarjava nekaterih črk razlikuje od regije do regije.

Končna	Vmesna	Začetna	Samostojna	Ime	Izgovarjava	Uradni prepis	MFA
ﺎ			ﺍ	alif	a	ā, aa	æː
ﺐ	ﺒ	ﺑ	ﺏ	ba	b	b	b
ﺖ	ﺘ	ﺗ	ﺕ	ta	t	t	t
ﺚ	ﺜ	ﺛ	ﺙ	tha	th, t, s	th	θ
ﺞ	ﺠ	ﺟ	ﺝ	džim	dž	j, g, ǧ	ʒ, ʤ, g
ﺢ	ﺤ	ﺣ	ﺡ	ha	h z izdihom iz grla	ḥ	ħ
ﺦ	ﺨ	ﺧ	ﺥ	kha	kh	kh	χ
ﺪ			ﺩ	dal	d	d	d
ﺬ			ﺫ	dhal	d, včasih z	dh	ð
ﺮ			ﺭ	ra	r	r	r
ﺰ			ﺯ	zaj	z	z	z
ﺲ	ﺴ	ﺳ	ﺱ	sin	s	s	s
ﺶ	ﺸ	ﺷ	ﺵ	šin	š	sh, š	ʃ
ﺺ	ﺼ	ﺻ	ﺹ	sad	podobno ps v psalm	ṣ	ṣ
ﺾ	ﻀ	ﺿ	ﺽ	dad	d	ḍ	ḍ
ﻂ	ﻄ	ﻃ	ﻁ	ta	t	ṭ	ṭ
ﻆ	ﻈ	ﻇ	ﻅ	za	d, z	ẓ	ð̣
ﻊ	ﻌ	ﻋ	ﻉ	ajn	podobno kot ha	ʿ ali ‘	ʕ
ﻎ	ﻐ	ﻏ	ﻍ	ghajn	podobno kot kha	gh ali ġ	ɣ
ﻒ	ﻔ	ﻓ	ﻑ	fa	f	f	f
ﻖ	ﻘ	ﻗ	ﻕ	qaf'	včasih glas med "uh" in "oh", včasih k globoko iz grla	q ali ḳ	q
ﻚ	ﻜ	ﻛ	ﻙ	kaf	k	k	k
ﻞ	ﻠ	ﻟ	ﻝ	lam	l	l	l
ﻢ	ﻤ	ﻣ	ﻡ	mim	m	m	m
ﻦ	ﻨ	ﻧ	ﻥ	nun	n	n	n
ﻪ	ﻬ	ﻫ	ﻩ	ha	h	h	h
ﻮ			ﻭ	waw	podobno w v angleščini	w ali ū	w oz. uː
ﻲ	ﻴ	ﻳ	ﻱ	ja	j ali i	y ali ī	j oz. iː
ﺀ				hamza	glotalni zaključek	ʾ ali ’	ʔ

Opomba: hamza pravzaprav ni črka, temveč znamenje, ki se lahko pojavi nad ali pod nekaterimi črkami, npr. أ ؤ إ ئ ٵ ٶ ٸ.

Poleg teh tako imenovanih primarnih črk lahko v posameznih narečjih zasledimo tudi naslednje črke, ki obstajajo samo v samostojni (izolirani) in končni obliki:

Končna	Samostojna	Ime	Uradni prepis	MFA
ﺂ	ﺁ	alif mada	ʾā̈	ʔaː
ﺔ	ﺓ	ta marbuta	h ali t/Ø/^h/ t	a, at
ﻰ	ﻯ	alif maksura	ā/ỳ	aː
ﻼ	ﻻ	lam alif	lā	laː

Zanimivost arabščine ni le v njeni pisavi, marveč tudi v slišni podobi. Da bi ritem govorjenega jezika lepo tekel, obstajajo določene posebnosti pri izgovarjavi. Zaradi tega dejstva delimo črke arabske abecede v dve skupini po 14 znakov, in sicer na:

sončne
in lunine.

V skupino sončnih črk spadajo tiste, ki se ob določenih pogojih podvajajo in se ob tem spremeni izgovarjava. Do tega pojava pride, kadar je beseda določena z določnim členom al- (ta ima podobno vlogo kot angleški the, označuje pa tudi prilastke). Lunine črke pa se ob tej vezavi ne podvajajo. Kot ilustrativna primera so slovničarji izbrali besedi za sonce (ar. šems, ﺲﻤﺷ) in luno (ar. qamr, ﺮﻤﻗ). Kot ponazarjata primera, se sončne črke pri izgovarjavi podvajajo, lam člena pa se ne izgovori. Pri luninih črkah tega pojava ni in se normalno izgovori tako lam člena kot naslednja črka.

Besedi sta nedoločeni
Pisava	Izgovarjava
ﺲﻤﺷ š-m-s	šems
ﺮﻤﻗ q-m-r	qamr

Besedi sta določeni
Pisava	Izgovarjava
ﺍﻟﺷﻤﺲ a-l-š-m-s	aš-šems
ﺍﻟﻘﻤﺮ a-l-q-m-r	al-qamr

Lunine črke

ﺍ alif

ﺏ ba

ﺝ džim

ﺡ ha

ﺥ kha

ﻉ ajn

ﻍ ghajn

ﻑ fa

ﻕ qaf'

ﻙ kaf

ﻡ mim

ﻩ ha

ﻭ waw

ﻱ ja

Sončne črke

ﺕ ta

ﺙ tha

ﺩ dal

ﺫ dhal

ﺭ ra

ﺯ zaj

ﺱ sin

ﺵ šin

ﺹ sad

ﺽ dad

ﻁ ta

ﻅ za

ﻝ lam

ﻥ nun

[uredi] Samoglasniki

V arabščini se kratki samoglasniki v splošnem ne zapisujejo, izjema sta Koran in didaktična besedila, ki so znana tudi pod izrazom vokalizirana besedila. Kratki samoglasniki so ponekod na mestih, kjer bi beseda bila dvoumna ali se je ne bi dalo uganiti iz konteksta, označeni, največkrat z diakritičnimi znamenji.

Kratke samoglasnike lahko zapišemo z diakritičnimi znamenji nad ali pod soglasnik, ki v zlogu stoji pred njim (v arabščini pred vsak tako kratek kot dolg samoglasnik sledi soglasniku, tudi v besedah kot Ali ali alif na začetku besede stoji soglasnik ʾ).

Dolgi »a«, ki sledi kateremukoli soglasniku z izjemo hamze, se zapiše z znamenjem za kratki »a« nad predhodnim soglasnikom, temu pa sledi alif. Dolgi »i« se zapiše z znamenjem za kratki »i« nad soglasnikom, ki mu sledi ja, dolgi »u« pa se sestoji iz znaka za kratki »u« nad soglasnikom, ki mu sledi waw. Dolgi »a« za hamzo se zapiše kot alif-mada ali kot lebdečo hamzo, ki ji sledi alif.

V nevokaliziranih besedilih (kjer kratki samoglasniki niso označeni) dolge samoglasnike predstavljajo kar soglasniki (alif, ja, waw). Dolgi samoglasniki zapisani sredi besede se obravnavajo kot soglasniki, ki jim sledi sukun v besedilu z diakritičnimi znamenji.

V spodnji tabeli so podana diakritična znamenja nad črko dal, tako, da je kombinacije črk in znakov pravzaprav treba brati kot da, de, du itd. Dal je črka, ki se ne povezuje na levo in je tu uporabljena predvsem zaradi jasnosti. Večina ostalih črk se povezuje z alif, waw in ja.

Samoglasnik	Ime	Prepis	MFA
د	fatha	a	a
د	kasra	i	i
د	dama	u	u
دَ‌ا	fatha alif	ā	aː
دَ‌ى	fatha alif maksura	ā/aỳ	aː
دِ‌ي	kasra ja	ī/iy	iː
دُ‌و	dama waw	ū/uw	uː

[uredi] Ostali simboli in znamenja

[uredi] Šada

ّ šada označuje podvojitev soglasnika, kasra (kadar je prisotna) se prestavi med šado in podvojen soglasnik

[uredi] Sukūn

Arabski zlog je lahko odprt (konča se s samoglasnikom) ali zaprt (konča se s soglasnikom). Kadar je zaprt, lahko nakažemo, da soglasniku, ki ga zapira, ne sledi samoglasnik, s tem, da ga označimo s sukunom (po navadi ima obliko »°«), s čimer se (še posebno, kadar besedilo ni vokalizirano) izognemo dvoumnostim. Beseda qalb (ki pomeni srce) se npr. zapiše s soglasniki' 'qlb, bi se tako lahko prebrala tudi kot qalaba, vendar je s sukunom nad l in b lahko samo qalb. Z arabsko pisavo se to zapiše قلْبْ.

Sukun srečamo tudi v vokaliziranih besedilih, zlasti zato, ker praviloma (izjema je Koran) nihče ne piše samoglasniških diakritičnih znamenj nad vsemi soglasniki.

Sukun nikoli ne stoji nad zadnjo črko v besedi, tudi če se beseda ne konča s samoglasnikom.

[uredi] Arabske števke

Glej tudi arabske številke.

V nasprotju s črkami se števke zapisujejo od leve proti desni, torej tako kot pri nas. Tudi Arabci uporabljajo desetiški številski sistem, ki so ga tudi prinesli v Evropo, le da so števke drugačne od naših. Izjema je severna Afrika, ki uporablja naš zapis števk. Arabske števke se delijo na standardne arabske številke, ki se pretežno uporabljajo v zahodni Aziji, ter vzhodnoarabske števke, ki se uporabljajo v Iranu, Indiji in Pakistanu, Arabci pa jim pravijo indijske številke.

števka	standardna arabska	vzhodna arabska
0	٠	۰
1	١	۱
2	٢	۲
3	٣	۳
4	٤	۴
5	٥	۵
6	٦	۶
7	٧	۷
8	٨	۸
9	٩	۹

Številke je mogoče zapisovati tudi s črkami, vendar danes na to naletimo zelo redko. Zapis temelji na starem in danes že spremenjenem vrstnem redu črk - abdžadu: أ ب ج د ه و ز ح ط ي ك ل م ن س ع ف ص ق ر ش ت ث خ ذ ض ظ غ (v Magrebu in zahodni Afriki se vrstni red nekoliko razlikuje). أ (alif) je enak 1, ب (ba) je 2, ج (džim) je 3 in tako dalje do ي (ja), ki je enak 10, ك (kaf) je 20, ل (lam) je 30, ... ر (ra) je 200, ..., غ (ghajn) je 1000.

[uredi] Drugi jeziki z arabsko abecedo

Med širjenjem islama so arabsko abecedo privzeli mnogi jeziki, ki so jo nekoliko prilagodili, da ustreza njihovim glasovnim sistemom. Najbolj značilen je glas P, ki ga arabščina ne pozna, v različnih jezikih pa se zapisuje različno. Prilagoditve pisave lahko razdelimo na tri skupine: indijski in turški jeziki se zgledujejo po perzijski prilagoditvi (učenjaki tej pisavi pravijo perzijsko arabska pisava), zahodnoafriški jeziki se zgledujejo po adžabiju, indonezijski pa po džaviju.

Danes se z arabsko abecedo zapisujejo naslednji jeziki:

farsi in azerščina v Iranu
pandžabščina (šahmukhi) v Pakistanu
paštunščina in uzbeščina v Afganistanu
urdu, kašmirščina, sindščina in belučijščina v Pakistanu in Indiji
malajščina (džavi) v Bruneju
kurdščina in turkmenščina v severnem Iraku (Kurdi v Turčiji danes uporabljajo latinico)
komorščina na Komorih se danes uporablja skupaj z latinico, nobena od njiju ni uradna
kirgiščina na Kitajskem
ujgurščina in kazaščina v severozhodni Kitajski (Xinjiang), nekoč tudi v Kazahstanu
hausa (adžami) za več namenov, predvsem za verske
mandinka
volof (oz. volofal)
tamazight v Magrebu se je tradicionalno zapisoval z arabsko pisavo

V preteklosti so se z arabsko pisavo zapisovali tudi naslednji jeziki:

afrikanščina
albanščina
azerščina v Azerbajdžanu (danes se zapisuje z latinico in cirilico)
beloruščina (med avtohtonimi Tatari)
berberščina v severni Afriki, še posebej tačelhit v Maroku; občasno še danes, skupaj s tifinaghom in tamazightom v latinici
baškirščina med oktobrsko revolucijo in 1928
bošnjačina
čagataj v osrednji Aziji
čečenščina med oktobrsko revolucijo in 1928
kitajščina in dunganščina med muslimanskimi Huji
fulani, znan tudi kot adžabi
hebrejščina
kirgiščina v Kirgiziji
malajščina v Maleziji in Indoneziji
mozarabščina med mavrsko vladavino v Španiji
nubijščina
sanskrt, ki je sicer bolj znan po zapisu v devangariju
svahili
somalščina do uvedbe latinice leta 1972
songaj v zahodni Afriki, še zlasti v Timbuktuju
tatarščina do leta 1828, reforma v 80. letih 19. stoletja in 1918 (odstranjene nekatere črke)
turščina v Otomanskem imperiju do Atatürkove reforme leta 1928, ki je uvedla latinico in precej spremenila tudi sam jezik
turkmenščina v Turkmeniji
uzbeščina v Uzbekistanu
večina jezikov muslimanskih narodov nekdanje Sovjetske zveze med letoma 1918 in 1928 (ponekod že prej), ko so uvedli najprej latinico, nato pa cirilico

[uredi] Arabska pisava in računalništvo

Za zapis arabskih črk največkrat uporabljamo kodna nabora ISO8859-6 ali Unicode med 0x600 in 0x06FF. Pri obeh je vsaki črki dodeljena le ena številska koda, naloga programske opreme za prikaz pa je, da ugotovi pravo obliko in jo izpiše. Kadar želimo prikazati neko črko v točno določeni obliki (tak primer so tabele v tem članku), uporabimo del Unicode, ki je namenjen predstavitvenim oblikam za arabščino, to sta območji med 0xFB50 in 0xFDFF ter med 0xFE70 in 0xFEFF. To tudi pomeni, da pri sestavljanju arabskih besed ne moremo uporabiti kopiranja & lepljenja arabskih črk iz tabel v tem članku.

Pri uporabi Unicode so arabski znaki podani v logičnem zaporedju, tj. v pomnilnik so vneseni v takšnem vrstnem redu, v kakršnem se tudi sicer ročno zapisujejo na papir in izgovarjajo, programska oprema pa jih mora znati izpisati v pravilni smeri. Če so torej besede izpisane od leve proti desni, to nakazuje na zastarelost programov. Kako vse skupaj deluje pri preprostem urejanju, lahko preizkusite kar v peskovniku Wikipedije v arabščini.