Willem de Sitter
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Willem de Sitter, nizozemski astronom in kozmolog, * 6. maj 1872, Sneek, Frizija, Nizozemska, † 20. november 1934, Leiden.
De Sitter je diplomiral na Univerzi v Gröningnu, kjer je študiral pri Kapteynu in tam tudi doktoriral. Na Gillovo povabilo je odšel na observatorij Rta dobre nade, kjer je delal od leta 1897 do 1899. Od leta 1903 je bil profesor astronomije v Leidnu in od leta 1918 direktor observatorija v Leidnu.
Proučeval je gibanje Jupitrovih satelitov in ukvarjal se je s problemi fotometrije. Še posebej so pomembna njegova dela iz teoretične astronomije in relativnostne teorije. Bil je med prvimi, ki so se zanimali za Einsteinovo splošno teorijo relativnosti. Leta 1916 je poslal Eddingtonu kopijo težke Einsteinove razprave o STR. Eddington je bil navdušen. V podrobnem uradnem poročilu je napisal: "Tudi če se bo nazadnje izkazalo, da teorija ni pravilna, terja našo pozornost kot eden najlepših zgledov za prodornost splošnega matematičnega razglabljanja." Einsteinovo delo je postalo znano v Angliji. 29. maja 1919 sta angleški astronomski odpravi v Sobralu v Braziliji in na portugalskem Prinčevem otoku pred obalo tedanje Španske Gvineje nesporno dokazali odklon svetlobnega curka v gravitacijskem polju telesa ob Sončevem popolnem mrku, kar je bil prvi dokaz STR. Zasnovala sta jo ob angleški vladni podpori prav Eddington in Frank Dyson. Einstein je postal takrat tudi svetovno znan.
Leta 1917 je de Sitter rešil Einsteinovo enačbo gravitacijskega polja v kateri je napetostni tenzor Tik = 0, kjer je gostota mase nič in, ki je nakazovala eksponentno razširjanje Vesolja, "z gibanjem brez snovi" To je bil presenetljiv rezultat in po Hubblovem delu ga je sprejel tudi Einstein sam. Podobne misli ob inflacijski teoriji potrebujejo kozmologi spet čez 70 let in jo načelno uporabijo. Z Einsteinom se de Sitter ni strinjal o njegovi začetni predstavi Vesolja. Ker se svetloba ukrivlja v gravitacijskem polju, naj bi se svetlobni žarki tako ukrivili, da bi spet prišli v točko, od koder so izšli. To je bila posledica takratnega Einsteinovega pogleda na ukrivljenost prostora, ki naj bi bila neodvisna od časa. De Sitter je vztrajal, da lahko pojasnimo STR kot pokazatelj padajoče ukrivljenosti Vesolja in da se zato Vesolje širi kot balonček, ki ga napihujemo. Ocenil je polmer Vesolja na 2 milijardi svetlobnih let, vsebovalo pa naj bi 80 milijard galaksij. Ta ocena je verjetno preveč previdna, tako kot vse ocene o velikosti Vesolja od prazgodovine naprej.
Med drugim je objavil Razširjajoče Vesolje (The Expanding Universe) in Astronomski vidik teorije relativnosti (The Astronomical Aspect of the Theory of Relativity).
[uredi] Glej tudi
- seznam nizozemskih astronomov
- seznam nizozemskih kozmologov
[uredi] Zunanje povezave
