Vladimir Vauhnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Vladimir Vauhnik, slovenski general, obrambni ataše in vohun, * 24. junij 1896, Svetinje pri Ormožu, † 1955, Argentina.

Vsebina

1 Življenjepis
2 Dela
3 Glej tudi
4 Viri

[uredi] Življenjepis

Med prvo svetovno vojno je služil v 17. pehotnem polku. Ob razpadu Avstro-Ogrske se je kot Maistrov borec boril za severno mejo.

Potem je postal častnik Vojske Kraljevine Jugoslavije, kjer je hitro napredoval po hierarhični lestvici. Leta 1936 je postal načelnik štaba Drinske divizije.

Leta 1938 je bil postavljen za rezidenčnega obrambega, vojaškega, letalskega in pomorskega atašeja v Berlinu. Takrat polkovnik Vauhnik se je vpisal v vojno zgodovino, ko je nekaj dni pred nemško operacijo Kazenska sodba obvestil generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije, da namerava Tretji rajh napasti Kraljevino Jugoslavijo zaradi državnega udara, ki je spodnesel vlado, ki je podpisala pristop k silam osi.

Po kapitulaciji Jugoslavije je bil izgnan iz Nemčije. Postal je častnik Vojske NDH, a se je kmalu vrnil v italijansko okupirano Ljubljano. Tu je še istega leta ustanovil obveščevalno službo Berliner Börsen-Zeitung (BBZ), ki je delovala za potrebe Združenega kraljestva; ta skupina je delovala vse do leta 1944.

Zgodaj leta 1944 ga je Draža Mihajlović postavi za vršilca dolžnost poveljnika Jugoslovanske vojske za Slovenijo (slovenski del Jugoslovanske vojske v domovini, JVvD), hkrati pa ga je Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu povišala v brigadnega generala. V tem času je uporabljal tudi psevdonim general Račič [1]. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki je Gestapo sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD, medtem ko je Vauhnik oktobra istega leta uspel pobegniti v Švico. Pozneje je emigriral v Argentino, kjer so ga pozneje spoznali za partizanskega (sovjetskega) obveščevalca.