Sveti Avguštin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Avguštin,
renesančna upodobitev.

Sveti Avguštin^[1] (latinsko Aurelius Augustinus), največji latinski cerkveni oče, rimski cerkveni pisatelj in filozof, * 13. november 354, Tagaste (danes Souk-Ahraz, Alžirija), Numidija, Rimsko cesarstvo, † 28. avgust 430, Hipon, (danes Annaba, Alžirija), Rimsko cesarstvo.

[uredi] Življenje

Avrelij Avguštin se je rodil leta 354 v mestu Thagaste v Severni Afriki, materi Moniki in očetu Patriciju. Izobraževal se je v Kartagini in se tu zaposlil kot profesor retorike, kasneje še v Rimu in Milanu. V študentskih letih je sledil manihejski veri. Živel je izredno boemsko življenje, od leta 371 je živel v zunajzakonski skupnosti. Leta 372 dobi sina Adeodata (od Boga dan). Mati mu je nato določila za ženo primernejše dekle, ki pa še ni bila godna za ženitev, tako si je Avguštin med čakanjem dobil drugo priležnico. Prva, s katero je dobil sina, se je vrnila v Afriko in Avguštinu obljubila zvestobo in vzdržnost do konca življenja, dejanje za katerega Avguštin takrat še ni bil sposoben zbrati poguma, kar je pozneje pogosto obžaloval. Iz manihejstva se spreobrne se leta 386 v Milanu. Še prav posebej nanj vpliva Pismo Rimljanom. Svoje spreobrnjenje opisuje v delu Izpovedi. V pravoslavni cerkvi, ki ne priznava vseh njegovih naukov, je navadno imenovan blaženi Avguštin. Številni protestanti ga imajo za duhovnega začetnika protestantizma, saj je imel velik vpliv na začetnika protestantizma posvečen]] v škofa v Hiponu, kjer je preostanek življenja preživel popolnoma predan Bogu. Kot škof umre leta [[4Martina Lutra, ki je bil avguštinski menih. Na veliko noč leta 387 se krsti in vrne v Afriko, kjer je ustanovil meniško skupnost. Leta 395 je bil 30, med vandalskim obleganjem Hipona. Svojemu samostanu zapusti Regulo, ki so jo v 12. stoletju prevzeli avguštinci. Kmalu po smrti ga povzdignejo v svetnika.

Uvrščamo ga v patristično obdobje. Njegovo delo poteka v dveh obdobjih:

ko še ni sprejel krščanske vere, poučuje novoplatonizem
po sprejemu krščanske vere, uporablja znanje iz prvega obdobja in izhaja iz Platona

Avguštinova dela se odlikujejo po izvirnosti. Pisal je po načelu, da to, kar živi, tudi misli in obratno. Njegovo glavno vodilo je problem človekove eksistence. Bil je cerkveni oče. Njegov najvišji princip je Bog, ki je izvir vseh stvari in najvišje dobro. Božji razum je mnogo večji od človekovega omejenega razuma, zato je potrebno verovati v verske resnice oziroma dogme. Prvi slovenski prevod Avguština smo dobili leta 1849. V Zgodnji Danici ga je objavil Mihael Stojan.

[uredi] Filozofija

Uvrščamo ga med prve odločilne filozofe krščanskega srednjega veka. Njegova odlika je v eksistencialni doslednosti krščanske misli. Za celotno filozofijo notranjega sveta je zelo pomemben pojem spomina (memoria). Je vezana prvina, ki povezuje zunanje, notranje in najbolj notranje področje. Povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost v stalno navzočnost. Spomin je tako najbolj pomemben za dojemanje najbolj notranjega jedra vsake stvari. Njegova filozofija je imela izreden vpliv na srednjeveško sholastično filozofijo.

[uredi] Govorica

Z Avguštinom znova nastopi zgodovinska podoba logosa kot temelja eksistencialne biti, ki jo zmore brati človeški um. Sredstvo pri tem je govorica. Njegov uvid ne pomeni samo racionalnega zrenja, ampak intelektualno dejavnost, s katero odkrivamo temelje lastne biti. Razlikuje tri področja človeka: zunanje, notranje in najbolj notranje.

[uredi] Etika

Etika je pri njem usmerjena v življenje po smrti, kjer bo človeku poplačano za zmerno moralno življenje. Glavne vrline ostajajo iste kot pri Platonu (hrabrost, zmernost, pravičnost, modrost) Doda pa jim še tri glavne krščanske vrline : vera, upanje, ljubezen. Na področju etike poda tudi pomembno vprašanje svobodne volje. Bog sicer ve kdo bo odrešen, vsak pa se po svoji volji odloča, kako bo živel. Nobeno dejanje ni v naprej zlo, ampak ga zlega napravi hotenje.

[uredi] Bog

Boga pojmuje kot osebo. Je transcendenca človekove osebe, ki jo doživljamo v osebnem odnosu do njega. Človek je podoben Bogu po svoji osebi, obenem pa Bog presega človeka in je temelj njegove osebe. Bog je višek človekove mišljenjske dejavnosti. Priznava, da so zakramenti Cerkve Kristusovi zakramenti. On jih je ustanovil, zato je tudi njihov glavni podeljevalec.

[uredi] Ekleziologija

Misel o občestvu svetih ima pri tem temeljno vlogo. Cerkev vidi kot ljudstvo na poti k nesmrtnosti. Cerkev je podoba Kristusovega skrivnostnega telesa. Duh je duša tega telesa.

[uredi] Delo

Vitražna upodobitev sv. Avguština

Do leta 390 je napisal Proti skeptikom (Contra Academicos), Red (De ordine - vprašanje dobrega in zla v svetu in človekovem življenju), Samogovori (Soliloquia), Življenje v sreči (De beata vita), Svobodna volja (De libero arbitrio- napisano že po spreobrnenju). Pod vplivom krščanstva pa so poleg Izpovedi še Sveta trojica, Božja država in Popravki.

Najpomembnejša De civitate Dei, Božja država (412-426) je teološka filozofija zgodovine. Država je splošno polje uresničevanja božanskega reda. Družba in posameznik težita k urejenosti, ki ima božji izvor. Zato imata družbeno življenje in življenje posameznika svoj zadnji smoter v Bogu. Red, kot pomemben pojem filozofije ima teološki temelj. V Božji državi položi Avguštin temelje za klerikalno kontrolo družbe, ki se je širila in uveljavljala tudi v naslednjih stoletjih.

Izpovedi (Confessiones) so eno izmed velikih del svetovne literature. Delo predstavlja sintezo antične in krščanske kulture, antičnega in krščanskega človeka. V Izpovedih je poskusil zgnesti vso bogastvo in siromaštvo človekovega duha in srca. Vseh trinajst knjig je ena velika zahvalna molitev. Izpovedi so čisto svojevrstno literarno delo. Po snovni strani je delo avtobiografija, zadnje tri knjige pa razlagajo zgodbo stvarjenja in vključujejo razmišljanja kozmičnih razsežnosti. Med prvimi desetimi knjigami pa je treba ločiti prvih devet knjig, ki opisujejo Avguštinovo življenje do materine smrti, in deseto, ki poudarja pisateljevo duševno stanje. Sovretov prevod Izpovedi smo Slovenci dobili leta 1932.

[uredi] Literatura

Avguštin, Izpovedi (prevod Anton Sovre), Celje 1984
Juhant, Janez, Zgodovina filozofije, Ljubljana 2001
Adalbert G. Hamman, Korenine naše vere, Ljubljana 1993

[uredi] Prevodi

Avguštin, Avrelija Avguština Knjiga o veri, upanju in ljubezni (prevod Lukman, Franc Ksaver)
Avguštin, Izpovedi (prevod Anton Sovre)
Avguštin, Bog, učitelj, gospodar
Avguštin, Zakonski stan in poželenje (prevod Nataša Homar)
Avguštin, O svobodni izbiri (prevod Nataša Homar)