Pisma (Platon)
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pisma so v sklopu Corpusa Platonicuma zadnji del devete tetralogije in s tem tudi zaključek celotnega Corpusa.
Pisma tako zajemajo 13 pisem, ki jih je Platon poslal drugim oz. so ti jih poslali njemu. Glavni pomen teh pisem je razlaganje njegove filozofije na podlagi resničnega življenja.
Vsebina |
[uredi] 1. pismo
[uredi] 2. pismo
[uredi] 3. pismo
[uredi] 4. pismo
[uredi] 5. pismo
[uredi] 6. pismo
[uredi] 7. pismo
- Glejte glavni članek Sedmo pismo.
Sedmo pismo je najbolj znano Platonovo pismo. Vsebinsko je razdeljeno na 5 delov, v katerih se sprva posveti pripovedovanju o predhodnih dogodkih, nato pa poda svoje nasvete glede medicine, politike, družbe, šolanja, filozofije,... Tako tudi govori o nezadostnosti jezika in obsodi pisavo.
Na koncu pisma razglasi, da mora biti Dion drugim za vzgled.
[uredi] 8. pismo
Osmo pismo je Platon posvetil »Dionovim domačim in prijateljem z najboljšimi željami«[1].
Platon jim tako svetuje, kako vzpostaviti politično ureditev po propadu oz. nezadovoljstvu s tiranijo na Siciliji.
Kot prvo povzame politično zgodovino Sicilije. Zaradi kartažanskega napada so Sirakuze postavile Dionizija kot diktatorja/tirana s polno oblastjo. Le-tako so lahko preprečili razpad države, saj je bila celotna oblast združena v eni osebi. Hkrati pa so mu postavili tudi starejšega svetovalca Hiparina. Dionizij je tako rešil Sirakuze, toda s prenehanjem kartažanske nevarnosti je pričel obračunavati s notranjimi sovražniki.
Platon tako tudi svetuje vseh vpletenim, da naj poskušajo najti ustrezno rešitev, ki bi ustrezala vsem vpletenim, saj v nasprotnem primeru lahko država razpade in pride pod tuji jarem. Sam tako nastopa v vlogi razsodnika.
Zagovornikom tiranije svetuje, naj se odvrnejo od te politične ureditve in naj rajši sprejmejo kraljevino. Za primer jim da Argos in Mesen[2]. Tako jim predlaga, da naj v politiki vzpostavijo ravnovesje med služenjem in svobodo; naj sprejmejo zakone in postavijo kralje. Kraljevska oblast naj bo omejena s skupnim soglasjem ali pa naj ustvarijo podobni sistem kot v Sparti, kjer sta postavljena hkrati dva kralja, ki pa ju nadzoruje svet starcev.
Zakone naj napišejo pooblaščeni ljudje (lahko tudi iz tujine), v katerih bo določeno, da imajo kralji oblast v verskih vsebinah in »vsem drugem, kar jim gre kot nekdanjim dobrotnikom«[3]. Hkrati naj postavijo tudi svet 35 mož, ki bodo nadzorovali kralje in hkrati imeli tudi vrhovno sodno oblast. Sodnike se naj izberejo iz bivših oblastnikov.
[uredi] 9. pismo
Deveto pismo je eno krajših pisem, saj obsega le en daljši odstavek. Samo pismo je Platon poslal pitagorejcu Arhitu, ki je bil Filolajev učenec in je tako spadal v skupino mlajših pitagorejcev. Njega je srečal v Tarentu, pri katerem je tudi dobil pogled v pitagorejsko filozofijo. To pismo je odgovor na prvo pismo, ki ga je Artihas poslal Platonu po dveh kurirjih. V prvem pismu je tako govora o vplivu filozofije na politično življenje, kar Arhit zavrača, medtem ko Platon podpira[4] .
V pismu tako na kratko opiše, kako je dobil pismo in bil seznanjen s položajem pitagorejcev v Tarentu, nato pa izpostavi naslednja dejstva:
- najprijetneje v življenju je, da se ukvarjamo z lastnimi stvarmi,
- človek ne obstaja le sam zase, ampak je del skupnosti (domovine, družine, prijateljskega kroga,…) in
- če nas skupnost pokliče na pomoč, se moramo temu klicu odzvati.
[uredi] 10. pismo
Deseto pismo zajema le tri povedi in je poslano Aristodoru, o katerem ni znano nič. Domneva se, da je pismo nepristno, saj kaže značilnosti dialogov tudi drugih del, ki so bila prepoznana kot nepristna.
Najpomembnejša trditev, ki je v tem delu izpostavljena, je: »Stanovitost, zvestoba in zdravje – trdim, da je to resnična filozofija, druge modrosti in odlike, ki težijo k drugim stvarem, pa po mojem mnenju imenujem pravilo, ko pravim, da so (zgolj) duhovnosti«[5].
[uredi] 11. pismo
Enajsto pismo je tudi eno izmed pisem, katerih pristnost je dvomljiva. Platon je pisal Laodamantu, ki je bil doma na Tazosu, ki je takrat ustanavljal kolonijo Krenide.
Sprva Platon zavrne Laodamantovo povabilo, da ga obišče na Tazosu. Temu navkljub pa mu pošlje nasvet. Dobra družbena ureditev se ne ustvari s postavljanjem zakonov, ampak z ustanovitvijo posebnega organa, ki bi skrbel za premišljen in možat potek družbenega življenja. Pripadniki tega organa morajo biti vredni oblasti. V primeru, če se ne vzpostavi tak sistem, jim svetuje, da molijo k bogovom .
Pismo zaključi s: »Te reči si morate vnaprej vzeti k srcu – to je nujno -, obenem pa tudi razmišljati o tem, kar sem rekel. In ne bodite tako nerazumni, da bi se domišljali, da lahko kaj opravite brez težav![6]«
[uredi] 12. pismo
Dvanajsto pismo zajema le dve daljši povedi in je še eno pismo Arhitu. Sam izvor pisma ni potrjen, tako da se ponavadi trdi, da je to nepristno delo, saj ga hkrati tudi ni mogoče datirati.
V tem delu ni izpostavljeno nobeno filozofsko stališče, saj je Platon na začetku le potrdi, da je prejel Arhitovo pismo (po kurirjih) in priložene spise, katere bo prebral, hkrati pa bo po istih kurirjih nazaj pošilja ta odgovor in lastna dela.
[uredi] 13. pismo
Trinajsto pismo je zadnje pismo in hkrati zadnje delo v sklopu devete tetralogije.
Platon je pismo naslovil Dioniziju, ki je od Osmega pisma ostal popolni sirakuški tiran[7].
Platon v tem pismu svetuje svojemu bivšemu učencu. Na začetku pisma mu tako pošilja nekatere izbrane filozofske spise in Helikona, filozofa, ki naj bi mu bil svetovalec. V nadaljevanju mu Platon opiše lastno družinsko stanje in stanje Dionizijevega premoženja v Atenah. Nato govori tudi o raznih darilih, prepoznavnih znamenjih,...
[uredi] Viri in opombe
- ^ Gorazd Kocijančič. Platon: Zbrana dela. (Celje: Mohorjeva založba, 2004), str. 1667
- ^ Gorazd Kocijančič. Platon: Zbrana dela. (Celje: Mohorjeva založba, 2004), str. 1673
- ^ Gorazd Kocijančič. Platon: Zbrana dela. (Celje: Mohorjeva založba, 2004), str. 1675
- ^ Gorazd Kocijančič. Platon: Zbrana dela. (Celje: Mohorjeva založba, 2004), str. 1671
- ^ Gorazd Kocijančič. Platon: Zbrana dela. (Celje: Mohorjeva založba, 2004), str. 1672
- ^ Gorazd Kocijančič. Platon: Zbrana dela. (Celje: Mohorjeva založba, 2004), str. 1673
- ^ Gorazd Kocijančič. Platon: Zbrana dela. (Celje: Mohorjeva založba, 2004), str. 1675
[uredi] Glej tudi
- seznam filozofskih del
Ta članek o filozofiji je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
Ta članek o književnosti je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
