Nevtrino
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nevtrino je osnovni delec s spinom 1/2, zatorej spada med fermione. Njegova masa je zelo majhna, vendar pa novejši preskusi (npr. Super-Kamiokonde) kažejo, da je različna od nič. Nevtrino interagira le s šibko interakcijo, z močno in elektromagnetno pa ne.
Ker nevtrini interagirajo le šibko, je verjetnost za njihovo interakcijo s snovjo zelo majhna. Razpolovna debelina za absorpcijo nevtrinov v svincu je okrog enega svetlobnega leta. Detektorji nevtrinov so zato izdelani tako, da vsebujejo tisoče ton snovi, od katere nekaj atomov na dan le interagira z vpadlimi nevtrini. Posebej veliko nevtrinov zaznajo takrat, ko Zemljo dosežejo nevtrini, nastali ob eksploziji supernove.
Obstajajo tri različne vrste nevtrinov: elektronski nevtrino νe, mionski nevtrino νμ in neutrino tau ντ, ki skupaj s pripadajočimi leptoni tvorijo tri generacije leptonov v standardnem modelu.
Obstoj nevtrina je prvi predpostavil Wolfgang Pauli, da bi razložil zvezni spekter pri razpadu β.
Novejše raziskave kažejo, da imajo nevtrini maso in lahko oscilirajo med tremi oblikami, kar je znano kot nevtrinske oscilacije. Obstoj slednjih razrešuje obenem problem Sončevih nevtrinov in problem atmosferskih nevtrinov.
Večina energije ob imploziji zvezde se izseva v obliki nevtrinov, ki nastanejo ob zlitju protonov in elektronov v zvezdnem jedru v nevtrone. Ob tem nastane neznanski izbruh nevtrinov. Prvi dokazi za to so postali dosegljivi leta 1987, ko so zaznali nevtrine, nastale ob izbruhu Supernove 1987a.
Pred leti se je zdelo, da bi masa nevtrinov lahko razložila maso temne snovi v Vesolju. Najnovejše raziskave pa kažejo, da je skupna masa nevtrinov v Vesolju najbrže premajhna, da bi lahko znatno prispevala k njej.
[uredi] Detektorji nevtrinov
Obstaja več vrst detektorjev nevtrinov. Vsak tip pa vsebuje veliko količino snovi v podzemni jami in ta ga ščiti pred kozmičnim valovanjem.
- Klorovi detektorji
- Galijevi detektorji
- Detektorji s čisto vodo
- Detektorji s težko vodo
