Interpolacija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Interpolácija je v matematiki približna vrednost funkcije znotraj obsega znanih nepovezanih vrednosti neodvisne spremenljivke. Imejmo na primer naslednjo tabelo vrednosti fukcije
Vidimo, da lahko odvisnost f(x) prilegamo s funkcijo x². V splošnem pri interpolaciji ni tako. Radi bi vedeli vrednost funkcije f(x), ki odgovarja x = 1,7. Najenostavnejša je linearna interpolacija med vrednostmima za x = 1 in x = 2:
Če je osnovna funkcija res x2, je prava rešitev seveda
- f(1,7) = 1,72 = 2,89
Na ta način po navadi interpolacija ni natančna. Zaradi tega lahko interpolacijo uporabimo kot učinkovit algoritemski postopek za 'ugibanje' številskih vrednosti, ki manjkajo, za spajanje točk v grafičnem prikazu, iskanje najboljšega prilega premic njihovim nagibom. V bistvu jo lahko uporabimo vsakokrat kadar želimo pretvoriti nezvezen niz podatkov v zvezno funkcijo.
Pri ekstrapolaciji za razliko iščemo vrednosti funkcije zunaj danega obsega znanih vrednosti. Moramo biti pazljivi, ker tukaj rezultati niso vedno smiselni.
Vsebina |
[uredi] Interpolacijski algoritmi
Pri iskanju ustreznega algoritma za interpolacijo vrednosti je potrebno upoštevati več stvari. Na primer kako dobro želimo prilagoditi funkcijo, koliko vrednosti želimo uporabiti za prilagajanje.
[uredi] Interpolacijski postopki
Primerjajmo nekaj splošno uporabljanih interpolacijskih algoritmov, da dobimo vpogled kdaj je kakšen uporaben. V primerih bomo označili zaporedne vrednosti v ciljnem podatkovnem nizu kot v0,v1,v2,v3 in vrednost, ki jo interpoliramo kot x. Tako je naša funkcija
[uredi] Primer linearne interpolacije
Najpreprostejši postopek je linearna interpolacija, v angleških virih tudi označen z navideznim akronimom lerp.
Imamo dve vrednosti v točkah v1 in v2. Potem določimo približni vrednosti z uteženo srednjo vrednostjo med dvema točkama, ki sta odvisni od vrednosti x. To nam da:
IV = v1(1 - xf) + v2(xf)
Ta algoritem je hiter in enostaven. Težava je, ker dobljena funkcija ni zvezno odvedljiva (oziroma ni odvedljiva pri ).
[uredi] Primer interpolacije s kosinusom
Ta algoritem je malo obsežnejši od linearne interpolacije, vendar ne preveč.
Tukaj vzamemo dve vrednosti in z vrednostjo za x izračunamo kosinus na intervalu , preslikamo v , kar se na koncu preslika v točki v1 in v2.
IV = v1(1 - F) + v2F
To je le malo boljše od linearne interpolacije. Dobljena funkcija je sicer zvezno odvedljiva, toda odvedljivost je napovedljiva, ker je interpolacija še vedno linearna (odvod je v zmeraj enak nič).
[uredi] Primer kubične interpolacije
Kubični algoritem je primer polinomske interpolacije. Ker je število potrebnih koeficientov za izračun kubične funkcije le štiri, je to število členov v večini primerov dovolj.
Aproksimacijski polinom lahko zapišemo v obliki:
f(t) = at3 + bt2 + ct + d
kjer se f(t) preslika na točke
f( - 1) = v0 = - a + b - c + d
f(0) = v1 = d
f(1) = v2 = a + b + c + d
f(2) = v3 = 8a + 4b + 2c + d
Sedaj enačbe rešimo za a,b,c in d, da dobimo:
d = v1
Z zgornjimi koeficienti tvorimo polinom in ga izračunamo za izbrani x.
Čeprav moramo tukaj najprej izračunati koeficiente krivulje, je ta postopek veliko natančnejši od linearne interpolacije.
[uredi] Interpolacija v višjih razsežnostih
Večrazsežni interpolacijski postopki so posebej prilagojeni od interpolacije vzdolž številskih premic do interpolacije vzdolž ravnin, prostornin ali celo višjih razsežnosti polj numeričnih podatkov.
[uredi] Dve razsežnosti
- bilinearna interpolacija
- bikubična interpolacija
[uredi] Tri razsežnosti
- trilinearna interpolacija
[uredi] Zgodovina
[uredi] Glej tudi
- linearna interpolacija
- polinomska interpolacija
- interpolacija z zlepki
- prilagajanje funkcije
- Nyquist-Shannonova interpolacijska enačba