Dragotin Gustinčič
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
- Za druge pomene glej Gustinčič.
Dragotin Gustinčič, slovenski politik in publicist, * 5. november 1882, Gornja Košana, † 2. avgust 1974, Ljubljana.
Diplomiral je na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju leta 1909, iz tehnike 1917 v Zürichu in iz naravoslovja leta 1918 v Ženevi. Leta 1915 je kot politično sumljiv pobegnil pred avstrijskimi oblastmi v Italijo, sodeloval z Jugoslovanskim odborom v Rimu in na Krfu, od 1917 do 1919 je v Švici urejal list »La Yougoslavie«. Aprila 1920 je bil med ustanovitelji Komunistične partije Jugoslavije v Sloveniji in je deloval v njenih osrednjih organih do leta 1931. Leta 1932 se je preselil v Moskvo in postal član balkanskega sveta Kominterne. Deloval je pod imenom Danilo Golubjov. Po nalogu partije je bil leta 1936 poslan v špansko državljansko vojno od koder se je vrnil leta 1939.
Od 1940 do 1945 je delal najprej na mednarodnem agrarnem inštitutu v Moskvi in nato na zgodovinskem inštitutu sovjetske akademije znanosti. V domovino se je vrnil leta 1945. Kot visoki politični funkcionar je dobil mesto dekana in profesorja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Leta 1948 so ga zaradi podpiranja Stalina in resolucije Informbiroja obodili na zaporno kazen, izključili iz Komunistične partije in poslali skupaj z ženo na Goli otok. Po izpustitvi iz zapora leta 1951 so mu vrnili članstvo partije, vendar so ga izključili iz politike.
Njegov sin je znani slovenski novinar Jurij Gustinčič.
[uredi] Gustinčič in Kardeljeva knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Gustinčič je leta 1933 v Moskvi napisal rokopis z naslovom Das nationale Problem der Slowenen, ki naj bi ga pozneje prepisal in pod svojim imenom ter naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana, 1939) izdal Edvard Kardelj.[1] Toda analiza tega ni potrdila, nasprotno, zgodovinar France Filipič, ki je prebral oba teksta trdi: »Gre za dva popolnoma različna teksta. ... Lahko ... zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti.«[2]
[uredi] Opombe
- ^ Anica Lokar, Od Anice do Ane Antonovne. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 (COBISS); Vjekoslav Cenčič, Titova posljedna ispovjest, Orfelin: EWM, Beograd, str. 255.
- ^ Alenka Puhar, "Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo", Delo, 3. 10. 2001, str. 26.
