Marija Terezija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Marija Terezija, avstrijska vladarica, * 13. maj 1717, Dunaj, † 29. november 1780, Dunaj, Avstrija.
Marija Terezija je bila po rodu Habsburžanka, s poroko pa je postala tudi vladarica Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, nadvojvodinja Avstrije, ter od leta 1740 do svoje smrti tudi kraljica Madžarske in Češke.
Bila je najstarejša hčerka Karla VI., katerega edini moški dedič - sin Leopold Johann - je umrl pol leta po rojstvu leta 1716. Leta 1713 je Karel izdal Pragmatično sankcijo, s katero je po svoji smrti zagotovil hčerki, da ga je nasledila na avstrijskem prestolu in podedovala državo. Čeprav so se mnogi evropski monarhi s Pragmatično sankcijo ob njenem nastanku strinjali, se je po Karlovi smrti leta 1740 začela Vojna za avstrijsko nasledstvo. Marija je bila ena od tako imenovanih »razsvetljenih absolutistov«.
Takrat je bila Marija Terezija poročena s Francem I. Štefanom iz Lorene, s katerim je imela šestnajst otrok; najmlajša med njimi je bila Marija Antoinetta, ki so jo obljubili v zakon Ludviku, nasledniku francoskega kralja, ki je pozneje postal kralj Ludvik XVI.
Oče Marije Terezije je domneval, da bo pravo moč predala v roke svojemu možu, zato ji ni posredoval nobenih informacij o delovanju vlade, tako da se je vsega morala naučiti sama. Poleg tega je zaradi dveh vojn ob koncu očetovega vladanja podedovala oslabljeno vojsko in prazno zakladnico.
Vojna za avstrijsko nasledstvo se je začela z vpadom Friderika II. Pruskega v Šlezijo, ki jo je okupiral. Bavarska in Francija sta napadli zahodna področja takratne Avstrije, vendar je glavni sovražnik Marije Terezije postal prav Friderik (pozneje znan kot Friderik Veliki). Zato je osredotočila svojo notranjo in zunanjo politiko v poraz Prusije in spet pridobila ozemlja, ki jih je ta odvzela Avstriji.
Podvojila je število mož v avstrijski armadi in spremenila davke, da je zagotovila redne prihodke za vzdrževanje vlade in vojske. Centralizirala je vlado, tako da je prej ločena avstrijska in bohemijska kanclerstva združila v en sam administrativni urad. Pred tem so pravosodje in upravo nadzirali isti uradniki, Marija Terezija pa je ustanovila vrhovno sodišče, katerega edina naloga je bila vzdrževanje zakona v njenih deželah. Te reforme so okrepile gospodarstvo. Po nasvetu svojega državnega kanclerja Wenzla Antona von Kaunitza je prekinila zavezništvo z Veliko Britanijo in namesto tega sklenila zavezništvo z Rusijo in Francijo. Leta 1752 je ustanovila vojaško akademijo, leta 1754 pa akademijo inženirskih znanosti. Zahtevala je tudi, da Dunajski univerzi dodelijo dovolj sredstev, da je medicinska fakulteta postala učinkovitejša. Ko se ji je zdelo, da je njena vojska dovolj močna, se je leta 1756 pripravljala na napad Prusije, a jo je Friderik prehitel in napadel Saško, še eno zaveznico Avstrije, ter s tem začel sedemletno vojno. Vojna se je končala leta 1763, ko je Marija Terezija podpisala hubertusberški sporazum, s katerim je priznala prusko oblast nad Šlezijo.
Dve leti zatem ji je umrl mož. Bila mu je tako predana, da se je od njegove do svoje smrti še 15 let oblačila samo v žalna oblačila in se zaprla pred ljudmi. Namesto na poskus vnovične osvojitve Šlezije se je osredotočila na vzdrževanje miru. Svojega najstarejšega sina, Jožefa II., je priznala za sovladarja in cesarja, vendar mu je omejila moč, ker se ji je zdel zaletav in aroganten.
V naslednjih letih vladavine se je osredotočila na reformiranje zakonodaje glede podložnikov. Leta 1771 je podelila Delavski patent, reformo, ki je regulirala plačila za delo podložnikov v njenih deželah, in jih s tem malce razbremenila.
Umrla je leta 1780, kot edina ženska vladarka v 650-letni zgodovini habsburške dinastije.
Njeno ime so v jezikih avstrijske monarhije podomačili takole: Maria Theresia (nemško), Marie Terezie (češko), Mária Terézia (madžarsko in slovaško), ter Marija Terezija (slovensko in hrvaško).
