Jazz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Jazz
Korenine:	Blues in druga afroameriška folk glasba, ragtime, zahodna afriška glasba, evropske godbe, okoli 1910 v New Orleansu.
Značilni instrumenti:	saksofon – trobenta – pozavna – klarinet – klavir – kitara – kontrabas – bobni – vokali
Popularnost:	1920-1935
Podzvrsti
Avantgardni jazz – Bebop – Cool jazz – Dixieland – Free jazz – Ciganski jazz – Hard bop – Jazz fuzija – Latinski jazz – Modalni jazz – M-Base – Smooth jazz – Soul jazz – Swing – Tradicionalni jazz –
Mešane zvrsti
Acid jazz – Kalipso jazz – Jazz blues – Jazz fuzija – Jazz rap – Nu jazz – Smooth jazz – Bossa Nova

Jazz ali džez [džéz tudi džêz] je glasbena zvrst, ki je dobila prvotno podobo okoli leta 1920. Njeni začetki segajo v glasbeno tradicijo severnoafriških kultur, ki so se na ameriških tleh spojile z ameriško in evropsko kulturo in njunimi glasbenimi instrumenti. Njegove korenine segajo v blues, ragtime in tudi v glasbo evropskih vojaških orkestrov.

V kompozicijskem smislu je prepoznaven po poliritmih, sinkopah (»nepravilnih poudarkih«), improvizaciji, »modrih notah«, »neperiodični gradnji«, itd.

Jazz ima velik vpliv na vse glasbene sloge 20. stoletja.

Tipično se v jazzu pojavljajo glasbila: kitara, bas kitara, saksofon, pozavna, klavir, klarinet, trobenta, kontrabas, bobni, vokal.

Vsebina 1 Na splošno o jazzu 2 Kratek pregled razvoja jazza 3 Jazz na Slovenskem 4 Improvizacija 5 Glej tudi

[uredi] Na splošno o jazzu

Jazz je glasba, ki je ob prelomu stoletja nastala z združenjem posvetne in duhovne glasbe severnoameriških črncev (gospel) s kompozicijsko manj zahtevnimi oblikami evropske klasične glasbe 19. stoletja. Glavne značilnosti so improvizacija (spreminjanje melodije v okviru harmonske osnove), močno poudarjen ritem in pogosta uporaba sinkop (prenos poudarka v taktu s težke na lahko dobo). Izvajajo ga jazz orkestri - pri manjši zasedbi se imenuje combo, pri večji pa big band. Jazz orkester ponavadi sestavlja ritmična skupina (bobni, bas kitara, klavir, kitara ali banjo), na njeno ritmično in harmonsko osnovo pa drugi instrumenti igrajo priredbo (arrangement, ang. aranžma) in dodatno improvizirajo (npr. saksofoni, pozavne, trobente, klarinet, vibrafon). Iz ZDA se je kmalu razširil po celem svetu.

[uredi] Kratek pregled razvoja jazza

Črnci so si s petjem lajšali tlako na poljih bombaževca in postopoma so prodrli v splošno glasbeno zavest nove dežele. Avtentično črnsko glasbo, ki se je konec 19. stoletja razvila v jazz so skupine belskih zabavljačev s pobarvanimi obrazi posnemale že okrog leta 1830.

Vse pesmi, ki so jih črnci peli, so bile zrcalo novega okolja, hkrati pa so vsebovale prvine afriške ljudske glasbe. Čez čas pa so črnci prišli v stik z glasbo tujih narodov, zlasti z uličnimi godbami in takta popularno kavarniško klavirsko glasbo, imenovano ragtime. Prevzeli so nekatere inštrumente in tako začeli glasbo še igrati. Tako se je čez čas iz povezave ragtimea, gospela, bluesa in inštrumentov rodil jazz.

Zgodaj 1900 — elementi ragtimea, bluesa in vojaških orkestrov se počasi združujejo in predstavljajo čisto zgodnje korenine glasbenega stila, ki bo kasneje, v jasni obliki nosil izraz jazz.

1910–1920 — rojstvo jazza v New Orleansu. Kmalu se uveljavi dixieland stil, ki so ga izvajali le belci in nato sledi še chicaški slog, ki so ga ravno tako izvajali belci, po vzoru predhodnih vrst jazza in druge glasbe. V delno spremenjeni instumentalni zasedi so dobili osrednjo vlogo solisti.

1930 — vzpon swinga; izvajale so ga zasedbe big banda (najvplivnejši vodji sta bila Duke Ellington in Count Basie).

1940 — nova vrsta jazza, bebop, ki označuje nemiren in virtuozen slog. Sprva so ga igrali le črnci (Charlie Parker, Dizzy Gillespie, Bud Powell, Max Roach ...).

1950 — cool jazz (ang. hladni jazz) je ime za bolj umirjene skladbe, ki jih igrajo combe (manjše zasedbe). Kmalu postane najbolj priljubljen slog na zahodni obali in od tod izraz westcoast jazz.

1960–1970 — hard bop, free jazz, soul jazz in jazz rock fuzija so nove slogovne pridobitve jazza tega obdobja. Gre za zlato obdobje, z založbo Blue Note na čelu.

1980–1990 — razvijeta se acid jazz in smooth jazz.

[uredi] Jazz na Slovenskem

Začetnik slovenskega jazza je bil skladatelj in dirigent Bojan Adamič, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil prvi slovenski jazz ansambel. Zelo pomemben je tudi Miljutin Negodo, ki je leta 1922 ustanovil prvi slovenski jazz orkester imenovan Original jazz Negode. Naslednje leto je V Ljubljano prinesel tudi prvi saksofon, ki ga je igral Janko Gregorc. Ta ansambel je predvsem izvajal plesno jazz glasbo, brez značilnega improviziranja. Leta 1925 je Ernest Švara sestavil ansambel Odeon. Orkester Broadway, ki je tudi nastal v tem času, pa je po drugi svetovni vojni sestavljal jedro Plesnega orkestra RTV Ljubljane. V tem času je nastalo več ansamblov, toda daleč naj bolj popularni pa so bili Veseli berači, ki jih je pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1939, ustanovil Oto Jugovec. Zelo znan še danes pa je New Swing Quartet.

V drugi polovici 20. stoletja pa je nastalo veliko jazzovskih ansamblov in orkestrov z znanimi glasbeniki kot so Urban Koder, Borut Lesjak, Peter Ugrin, Jože Privšek ...

Leta 1960 pa je bil prvi jugoslovanski jazz festival na Bledu. Leta 1967 se je zaradi mednarodnega povpraševanja preselil v Ljubljano in preimenoval v Mednarodni festival jazza.

Od leta 1961 je Ljubljanski plesni orkester RTV Slovenija vodil J. Privšek, ki je kot dirigent, skladatelj in aranžer popeljal orkester v sam vrh jazzovskih ansamblov v Evropi. V sedemdesetih letih se je uveljavil rock in jazz ni bil več zanimiv. Samo še skupina Mladi Levi je gojila jazz. V osemdesetih letih so spodbujali nastanke novih skupin, ki bi se usmerjale tudi v jazz.

[uredi] Improvizacija

Jazz je pogosto težko definirati, toda improvizacija je ena njegovih ključnih sestavin. Že zgodaj je postala glavni element v afriški in afroameriški glasbi in je zelo blizu uporabi klica in odziva v zahodnoafriškem in afroameriškem kulturnem izražanju.

Oblika improvizacije se je skozi čas spreminjala. Zgodnji folk blues je bil pogosto osnovan na t. i. vzorcu klica in odziva, improvizirana sta bila oba, besedilo in melodija. V Dixielandu je ena skupina igrala glavno melodijo, druga pa je improvizirala njeno nasprotje. Za razliko od klasike, pri kateri glasbeniki poskušajo zaigrati glasbo, čim bolj podobno tej, ki si jo zamislijo, je v jazzu cilj izumiti nove interpretacije, spremeniti melodijo in harmonijo ter celo taktovski način. Če klasično glasbo narekujejo skladatelji, je jazz odvisen od igralca. Ritem sekcija pa je strogo začrtana. Vodilni improvizator začrta ritem, ponavadi s tleskanjem s prsti in štetjem »ena, dva, tri, štiri«. Večina izvedb jazza ne spreminja osnovnega tempa, saj ni časa za rubato.

V času swinga so big bandi igrali iz aranžiranih partitur, improvizirali pa so solisti. V bebopu pa so se bolj posvetili improvizaciji, ostala je le »glava«, zaigrana na začetku in koncu skladbe.

Poznejše zvrsti jazza, kot npr. modalni jazz, niso upoštevale dogovorjenih akordov, kar je solistom omogočalo, da so bolj prosto improvizirali v različnih lestvicah in načinih (npr. album Milesa Davisa Kind of Blue. Avantgarda in free jazz dopuščajo tudi različne ritmične variacije.

Improvizacije pianistov, kitaristov in ostalih instrumentalistov, med igro solista, se imenujejo comping (iz ang. accompaying, kar pomeni spremljava). Vamping je način compinga, ki ponavadi določa nekaj ponavljajočih se akordov ali lestvic, za razliko od compinga, kjer se spreminajo skozi celotno kompozicijo. Pogostjeje je vamping uporabljen kot lahek način za razširitev začetka ali konca skladbe.

V nekaterih modernih jazzovskih kompozicijah, pri katerih so spremljevalni akordi zelo zapleteni ali hitri, skladatelj oz. nastopajoči lahko zaigra »pihalne spremembe«, ki so poenostavljeni akordi, ki so bolj običajni za comping in solistične improvizacije.

[uredi] Glej tudi

• seznam glasbenih zvrsti
• seznam jazzovskih glasbenikov