Kitara
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kitára je strunsko glasbilo, ki ima po navadi 6 strun. Delijo se na akustične in električne kitare.
Akustične imajo debel, votel trup za boljši odmev zvoka, električne pa imajo tanjši trup, saj so za zvok pomembni le magneti, ki so pritrjeni na zgornjo stran kitare. Magnet lahko vgradimo tudi na akustično kitaro, vendar so zato potrebne jeklene strune, ki so pri električnih splošno uveljavljene.
|
Ta članek (oz. del članka) je slogovno neurejen. Pomagajte nam ga urediti. Po končanem delu sporočilo odstranite. |
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Prva kitari podobna glasbila so se pojavila že pred približno 4000 leti na območju Mezopotamije. Za ta glasbila je značilno, da so bila takrat prva, ki so imela vrat ločen od resonatorja. Da kitara izvira iz te visoke civilizacije potrjuje tudi njeno ime. Beseda kitara namreč etimološko izhaja iz besed guit, kar v sanskrtu pomeni glasba in iz besede tar, kar v perzijskem jeziku pomeni akord ali struna.
Prvo kitaro so poleg lutnje, kitari zelo podobnega glasbila, v 14. stol. v Evropo prinesli Mavri, ko so zavzeli Iberski polotok. Takratna kitara je bila v primerjavi z današnjo dokaj majhna in je imela štiri pare strun. V času renesanse so jo uporabljali edino le potujoči pevci trubadurji za spremljavo pesmi, pa še te bolj malo, saj sta bili med njimi bolj priljubljeni lutnja in vihuela, tudi nekakšni prednici kitare.
V baroku pa je kitara doživela velik razcvet. Zanjo sta se zgodili dve pomembni stvari, in sicer, dobila je še peto struno, kar je omogočilo večji tonski razpon in možno jo je bilo uglasiti na več načinov, odvisno od želenega zvoka. Uporaba kitare se je v tem času zelo povečala, med strunskimi glasbili je celo prevzela vodilno vlogo.
V sledečem obdobju klasicizma se je razvoj kitare še nadaljeval. Pojavilo se je vse več igralcev in skladateljev, ki so pisali skladbe za kitaro, med njimi so najbolj znani Sor, Carulli, Carcassi, Giulliani in Paganini. Tudi izdelava kitar se je zelo povečala, najbolj znan izdelovalec je Stradivari, ki je danes bolj poznan po violinah. Kitara je v začetku tega obdobja dobila še šesti par strun, že ok. l. 1800 pa so izdelali kitaro, ki je imela šest samskih strun in je bila uglašena kot današnja.
Vse do konca 19. stol., obdobja romantike, se oblika kitare ni bistveno spreminjala. Nakar pa so ugotovili da sta velikost in les iz katerega je izdelana zelo pomembna za kvaliteto in jakost zvoka. Manuel Torres, ki je izvedel veliko poskusov z različnimi kitarami, je obliko le te močno izboljšal, predvsem je povečal in odebelil trup. Znani izvajalci in skladatelji tega obdobja so Carl Mariavon Webber, Rossini, Verdi, Shubert in Berlioz. Kitara se nato do danes ni dosti spreminjala. Velik napredek so pomenile še najlonske strune, ki so se začele uporabljati l. 1944.
Veliko revolucijo v razvoju kitare pa je povzročil izum električne kitare. Prvo takšno kitaro je s pomočjo Georgea Beauchampa in Paula Bertha leta 1931 izdelal Adolf Rickenbacker, ki je tudi izumil podkvaste magnetke za pod strune. Podjetje Danelectro je bilo prvo, ki je izdelalo električne kitare za širšo uporabo in razvilo ojačevalno tehniko.
[uredi] Deli kitare
[uredi] Glava
Vijaki so deli kitare na katere so navite strune. S privijanjem ali odvijanjem vijakov lahko ton strune zvišamo ali znižamo tako, da dobimo pravilno uglasitev. Pri klasičnih kitarah so vijaki ponavadi razporejeni po trije na vsako stran glave, pri električnih pa je vseh šest vijakov na isti strani.
Sedlo se nahaja med glavo in vratom in je običajno narejena iz plastike, lahko pa tudi iz slonovine, medenine ali grafita. Čeznjo so iz glave na ubiralko speljane strune. Prečka s svojo višino določa oddaljenost strun od ubiralke, z materialom iz katerega je narejena pa daje strunam različen zvok.
[uredi] Vrat
Ubiralka je lesena plošča, ki je nameščena na vrat kitare. V njo so pritrjene prečke, to so majhne izbočene kovinske ploščice. Nameščene so po celotni dolžini ubiralke in so razmaknjene po pol tona, kar pomeni da pritisk na prečko ton strune zviša še za pol tona.
Označbe se na kitari ponavadi nahajajo na ubiralki ali ob robu vratu. Namenjene so temu, da kažejo kje na strunah je treba prijeti določen akord, s tem pa omogočijo lažje in hitrejše menjavanje le teh. Pri navadnih akustičnih in klasičnih kitarah so označbe ponavadi v obliki manjših belih pik, pri električnih kitarah pa so pogoste tudi kakšne bolj posebne oblike, nekatere imajo vgrajene celo LED lučke.
[uredi] Trup
Zvočnica je okrogla odprtina pri klasičnih in akustičnih kitarah , ki se nahaja v sredini kitare, natanko pod strunami. Iz nje prihaja zvok oz. zven glasbila. Pri klasičnih in akustičnih kitarah je ponavadi okrašena z ornamenti, mozaiki iz drobnih pobarvanih koščkov lesa. Pri električnih kitarah nimamo zvočnice, saj so namesto nje na kitari pritrjeni magneti oz. pick-upi ( v nadaljevanju ). Pri akustičnih kitarah pa je dodana zraven tudi plastična obloga, ki ščiti resonačni pokrov med brenkanjem.
Pick-upi so magneti, ki pri elktričnih kitarah pretvarjajo nihanje strun v električne signale. V uporabi sta dve vrsti: - z enojnim navitjem, ki dajejo čist ton - z dvojnim navitjem ( humbacking ), ki ustvarjajo bogatejši, nekoliko obarvan ton. Kitara z dvojnimi pick-upi oz. magneti, ki jih vklapljamo v različnih kombinacijah, je najbolj uporabna. Izbiramo lahko med enojnimi pick-upi ( svetel čist ton )in dvojnimi ( obarvan ton ).
[uredi] Uglasitev
Kitara je lahko uglašena na različne načine, cilj določene uglasitve pa je, da se lahko prijema akorde in igra lestvice s čim manj premiki roke in prstov po vratu kitare. Najpogostejša uglasitev pa je tako imenovana EADGHE. Toni in frekvence strun so predstavljeni v tabeli, pri čemer je prva struna tista, ki zveni najvišje in šesta tista, ki zveni najnižje. Iz tabele je razvidno da so strune v intervalih kvarte, le med četrto in peto struno je zmanjšana kvarta.
Kitaristi po navadi uglašujejo kitaro takole: najprej s pomočjo drugega instrumenta šesto struno uglasijo na ton e. To storijo tako, da vijak na katerega je ta struna navita ustrezno privijejo ali odvijejo. Potem peto, četrto itn. struno uglasijo glede na prejšnjo, upoštevajoč ustrezne intervale. Šesto struno zvišajo za interval kvarte (2,5 tona), kar pomeni da jo skrajšajo za pet prečk, šteto od vrha vratu. Nato drugo struno s privijanjem ali odvijanjem vijakov zvišajo ali znižajo za toliko, da obe struni zvenita enako. Ta postopek ponovijo še za ostale strune, na koncu pa z intervali in akordi preverijo, če je uglasitev približno pravilna. Zelo razširjena pa je tudi uporaba elektronskih uglaševalcev, ki kažejo ali je struna uglašena previsoko ali prenizko.
[uredi] Tipi kitar
[uredi] Renesančna in baročna kitara
Renesančne in baročne kitare so neke vrste predniki današnjih klasičnih kitar. So nekoliko manjše in bolj delikatnejše, v povezavi s tem pa je jakost zvoka, ki ga lahko oddajo, manjša. Vse strune imajo v parih, podobno kot pri sodobni 12 – strunski kitari, a jih le pet ali štiri, skupaj torej deset ali osem. Bolj pogosto, kot solistični inštrument, so se te vrste kitare uporabljale v raznih ansamblih, kot inštrument za poudarjanje ritma. Renesančne in baročne kitare med seboj ni težko razlikovati, saj ima baročna veliko raznih okraskov, ki so izdelani zelo v detajle, za razliko od renesančne, ki je dokaj pusta.
[uredi] Klasične kitare
Za klasične kitare je značilno, da so nekoliko manjše od akustičnih in da nimajo ojačanega vratu. Razlikujejo se tudi po tem, da imajo najlonske strune, zato so zelo primerne za začetnike. Klasično kitaro se igra v sedečem položaju, tako da je noga na katero je kitara naslonjena nekoliko dvignjena. Kitare te vrste se največ uporabljajo za igranje klasične glasbe in flamenka.
[uredi] Akustične kitare
Akustične kitare so zelo podobne klasičnim, le da imajo malo večji trup, ožji vrat, ki je tudi bolj ojačan in železne strune, ki oddajajo glasnejši in čistejši zvok. Njihova uporaba je najbolj razširjena v zabavni folk glasbi. Obstajajo tudi električne različice akustičnih kitar, t.i. elektroakustične, ki imajo v trup vgrajen mikrofon za priklop na ozvočenje.
[uredi] 12 - strunska kitara
Kitare te vrste imajo večinoma železne strune, ki so vse v parih, to pomeni, da sta po dve skupaj uglašeni enako ali v intervalu oktave. Te kitare se največ uporabljajo v glasbenih zvrsteh kot so: folk, blues in rock'n'roll. 12 – strunske kitare obstajajo tako v akustičnih, kot v električnih različicah.
[uredi] Akustična bas kitara
Akustične bas kitare imajo štiri kovinske strune, ki so uglašene enako kot pri kontrabasu. Uporabljajo se v orkestrih in raznih bendih, namenjene pa so predvsem poudarjanju ritma in nizkih tonov. Kitare te vrste so sicer pomembne, a je v današnjem času veliko bolj razširjena uporaba elektroakustičnih in električnih bas kitar.
[uredi] Archtop kitara
Posebnost archtop kitar je ta, da v trupu nimajo okrogle resonančne luknje, ampak le to nadomeščata dve manjši luknji v obliki črke f, podobni tistim, ki jih imajo violine in drugi inštrumenti iz skupine godal. Archtop kitare so bile in so še vedno posebej priljubljene med country and jazz glasbeniki. Zanimivo je tudi to, da so strune teh kitar nekoliko debelejše od strun, ki jih imajo akustične.
[uredi] Resonančna kitara
Resonančne kitare so po obliki podobne akustičnim kitaram, razlikujejo pa se po materialu iz katerega je narejen trup in s tem posledično tudi po drugačnem, predvsem glasnejšem, zvoku. Resonančne kitare namreč nimajo lesenega trupa in v njem resonančne luknje, ampak za ojačitev zvoka skrbi aluminijasti resonator, ki kitaram daje poseben zvok. Čeprav so te kitare namenjena uporabi v stilih, kjer se uporabljajo akustične kitare, pa njihova uporaba ni tako razširjena.
[uredi] Električna kitare
Električne kitare se v današnjem času uporabljajo že v skoraj vsaki zabavni glasbi, največ pa v bluesu, rock'n'rollu in rocku. Manjša oddaljenost strun od ubiralke in ojačevalec, ki ga priklopimo na kitaro ali brezžično povežemo, omogočata nekatere tehnike, ki jih je na akustični kitari skoraj nemogoče izvesti. S pomočjo ojačevalca lahko spreminjamo glasnost zvoka, ki ga odda ojačevalec, čistost tona, lahko pa dodamo tudi razne zvočne efekte.
[uredi] Električna bas kitare
Električna bas kitara je v uglasitvi zelo podobna kontrabasu. Po obliki je zelo podobna navadni električni kitari, le vrat je nekoliko daljši in vitkejši. Najbolj razširjene kitare te vrste so take s štirimi strunami, obstajajo pa tudi različice s petimi ali šestimi strunami. Kitara je namenjena poudarjanju ritma in še posebej nizkih tonov, njena uporaba pa je nepogrešljiva v raznih bendih. Električne bas kitare so na voljo tudi v bolj eksotičnih različicah, kot na primer kitara z dvema vratovoma in kitara ki na ubiralki nima prečk.
[uredi] Stili igranja
[uredi] Klasični stil
Igramo sede, kitaro imamo naslonjeno na levo stegno (če smo levičarji na desno stegno), nogo pa podložimo s pručko ali čim podobnim in s tem dvignemo instrument, ki mora biti v višini ramena oz. glave.
S prsti desne roke udarjamo po strunah ob zvočnici in s tem dobimo zvok. S prsti leve roke pa pritiskamo na prečke na vratu — s tem dobivamo tone.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
