Svetozar Borojević von Bojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Svetozar Borojević von Bojna, avstro-ogrski maršal, pisatelj in zgodovinar srbskega rodu, * 13. december 1856, Umetić pri Kostajnici na Hrvaškem, † 23. maj 1920, Celovec, Avstrija.

Svetozar Borojević

Borojevič se je v slovensko vojaško zgodovino vpisal kot vrhovni poveljnik soške fronte. Borojević je bil hkrati tudi prvi nenemški feldmaršal v Avstroogrskih oboroženih silah.

[uredi] Ime

Rodil se je kot Svetozar Borojević, čeprav je bil njegov priimek zapisan kot Boroević zaradi germanizacije. Ko je dobil plemiški naslov, je dobil pravico do častnega imena in si je izbral Bojna, ki naj bi bilo ime njegovega rojstnega kraja, hkrati pa je tudi hrvaški izraz za bataljon. Od leta 1902 naprej je bil uradno imenovan Svetozar Boroević von Bojna.

[uredi] Življenjepis

Rodil se je v družini pravoslavnega Srba, krajišniškega podčastnika.

Ko je bil star 10 let, je odšel na vojaško šolo v Kamenico pri Petrovaradinu; tu je bil od 1. septembra 1866 do konca avgusta 1869. Nato je bil poslan v vojaško nadrealko v Köszeg (Güns, Ogrska), kjer je bil od 1. septembra 1869 do 1. septembra 1872.

Vojaško kariero je začel leta 1872 kot naslovni četovodja v 52. pehotnem polku (Pécs). Novembra 1872 je prišel v kadetnico v avstrijski Gradec, ki jo je končal 1874 in se nato septembra istega leta vrnil v svoj polk.

Leta 1878 je sodeloval pri okupaciji Bosne in Hercegovine. Zaradi dobrega služenja in njegovih sposobnosti je bil jeseni 1882 poslan na vojno šolo (Kriegsschule), ki jo je končal leta 1884 kot generalštabni častnik.

Leta 1887 je postal predavatelj na Terezijanski vojaški akademiji (Dunajsko Novo mesto), kjer je do 1891 predaval taktiko, vojaško organizacijo in vojno zgodovino. Nato je postal načelnik štaba 19. pehotne divizije, nato pa še v 18. in 27. pehotni diviziji.

Oktobra 1895 je bil premeščen v operativni oddelek poveljstva 6. korpusa. Nato je postal poveljnik 3. bataljona 17. pehotnega polka. Junija 1898 je postal načelnik štaba 8. korpusa. Leta 1902 je bil odlikovan z redom železne krone 3. stopnje, na katerega se je vezal tudi plemiški stan.

Maja 1904 je postal poveljnik 14. pehotnega polka, kar je opravljal do julija 1907, ko je postal poveljnik VII. vojaškega okrožja Honveda (tako je postal poveljnik hrvaškega domobranstva); to dolžnost je opravljal do leta 1912. 1913 je prevzel dolžnost poveljnika 6. korpusa, ki je bil nastanjen v Košicah. Istega leta je postal tudi častni polkovnik 51. pehotnega polka, ki je od takrat nosil njegovo ime.

Ob pričetku prve svetovne vojne je bil s svojim korpusom v Galiciji, kjer ga je vodil med bitkama pri Zamoscu in pri Komarowu. Septembra je prevzel poveljstvo 3. armade, ki je bila zadolžena za varovanje Karpatov in s katero je v začetku oktobra istega leta osvojil trdnjavo Przemysl in tako začasno zmanjšal pritisk na svoje enote. Te so do marca 1915 uspešno držale fronto, nato pa so se morale pod pritiskom ruske vojske umakniti do Budimpešte in Bratislave, kjer so ob okrepitvah uspele ustaviti ruski prodor. Z nemško 11. armado in avstrijsko 4. armado so nato izvedli skupno ofenzivo in ponovno zasedli Przemysl, česar pa Borojević ni dočakal.

27. maja 1915 je postal poveljnik 5. armade, ki je bila nameščena na italijanski meji. Borojević se je odločil, da bo poskusil ustaviti Italijane že na Soči, čeprav so drugi predlagali obrambno linijo na reki Savi in vzhodnem robu Ljubljanske kotline. Borojević ni pristal na predlog avstrijskega feldmaršala Franza Conrada von Hötzendorfa, ki je predlagal, naj se avstro-ogrska vojska umakne in prepusti Italijanom večji del današnje Slovenije. Borojević je takrat trdil, da bodo Slovenci zagrizeno branili svojo domovino in ustavili napredovanje Italijanov. To stališče je upošteval cesar Franc Jožef in Borojevića postavil za poveljnika celotne soške fronte. S svojimi enotami je Borojević uspešno odbil enajst italijanskih ofenziv, kar mu je prineslo neuradni naziv »Soški vitez«, med vojaki pa je imel priljubljeni poveljnik naziv »Naš Sveto«. Za zasluge je bil 1. maja 1916 povišan v generalpolkovnika, 23. avgusta 1917 pa je postal poveljnik jugozahodne fronte, ki so jo kasneje preimenovali v Armadno skupino Borojević. 1. februarja 1918 je postal feldmaršal, podelili pa so mu tudi vrsto visokih vojaških odlikovanj, med drugim tudi Vojaški red Marije Terezije. 6. avgusta 1915 ga je župan Ljubljane dr. Ivan Tavčar predlagal za častnega meščana, kar je občinski svet potrdil.

Avgusta 1917 je postal poveljnik armadne skupine, ki je združevala 1. in 2. soško armado. Istega leta je postal tudi častni doktor Zagrebške univerze.

Fronta je zdržala do novembra 1918, ko je moral zaradi množičnih dezertacij madžarskih vojakov zapustiti položaje in se umakniti do Tagliamenta in nato še do Veldna. Decembra je, po porazu Avstro-Ogrske, odstopil s položaja. Ob propadu soške fronte se je umaknil v Vrbo ob Vrbskem jezeru. Ob osamosvojitvi Slovenije je bil vrhovni poveljnik, ki je nadziral zdaj bivšo avstro-ogrsko vojsko v Sloveniji. Pri tem je prišlo do napetosti, zakar mu je Narodno vijeće prepovedalo vstop v državo, zaradi česar je preostanek življenja preživel v Celovcu.

Novembra 1918 so v Dravi pri Mariboru našli truplo njegovega sina, ki se je utopil dobra dva tedna prej; smrt ga je zelo prizadela. Uradno poročilo je navedlo, da je umrl za posledicami v bolnišnici v Celovcu, kjer so ga tudi pokopali. Po neuradnih vesteh pa je storil samomor v bližnjem jezeru. Istega leta so ga odkopali in ga 21. oktobra 1920 ponovno pokopali na dunajskem glavnem pokopališču.

[uredi] Napredovanja

1872 - naslovni četovodja
september 1874 - kadet
1. maj 1875 - poročnik
maj 1880 - nadporočnik
maj 1886 - stotnik
maj 1892 - generalštabni major
maj 1895 - generalštabni podpolkovnik
november 1897 - polkovnik
maj 1904 - generalmajor
8. maj 1908 - podmaršal (divizijski general)
28. april 1913 - general pehote
1. februar 1918 - maršal

[uredi] Odlikovanja

Avstro-ogrska

oficirski zaslužni križ 3. stopnje z vojnim okrasjem (MVK 3. KDS; 1878)
vojna medalja (KM; 1878)
oficirski križ za dolgoletno službo 2. stopnje (D2)
vojaška jubilejna medalja 1898 (MJM 98)
vojaški jubilejni križ 1908 (MJK 08)
red železne krone 3. stopnje (EKO-R3; 1902)
red Leopolda viteške stopnje (LO-R; 1909)
red železne krone 2. stopnje
red železne krone 1. stopnje (EKO-R1; 1914)
veliki križ reda Leopolda z vojnim okrasjem in meči (LO-GK KDS; 1914)
oficirski zaslužni križ 1. stopnje z vojnim okrasjem (MVK 1. KDS; 1915)
zvezda Rdečega križa za zasluge z vojnim okrasjem (VSt-RK KD; 1915)
bronasta oficirska zaslužna medalja z vojnim okrasjem in meči (BMVM KDS; 1915)
srebrna oficirska zaslužna medalja z vojnim okrasjem in meči (SMVM KDS; 1916)
velika zlata oficirska zaslužna medalja z vojnim okrasjem in meči s ploščico za ponovno podelitve (GMVM, 1916)
red Marije Terezije komturske stopnje (MMTO-K; 1917)
red Marije Terezije viteške stopnje (1931; posmrtno za 10. soško bitko)