Sveti Sava
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Sava, prvi srbski nadškof in najpomembnejši svetnik srbske pravoslavne cerkve, * 1175 ali 1176, † 14. januar 1235 ali 1236.
Sveti Sava se je rodil kot princ Rastko Nemanjić leta 1175 ali 1176, očetu Štefanu Nemanji, srbskemu vladarju in ustanovitelju srednjeveške države. Rastkov brat je bil Štefan Prvovenčani, prvi srbski kralj.
Medtem ko se je cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik Barbarossa mudil v Nišu, je bil Rastko zadolžen za zdravljenje njegove bolezni.
V svoji mladosti, okoli leta 1192, je Rastko pobegnil od doma in se pridružil pravoslavni meniški skupnosti na gori Atos (sveta gora na polotoku Halkidiki). Tam je dobil novo ime Sava. Najprej je obiskal ruski samostan, nato pa odpotoval v grški Vatopedi. Konec leta 1197 se mu je pridružil tudi oče, kralj Štefan Nemanja. Naslednje leto sta se skupaj odpravila v opuščeni samostan Hilandar in ga oživila. V tistem času je samostan postal središče srbskega krščanskega meniškega življenja.
Oče Štefan je naredil samostanske zaobljube in si privzel ime Simeon. Umrl je v Hilandarju 13. februarja 1200. Pravtako je bil kanoniziran in je bolj znan kot sveti Simeon.
Po očetovi smrti se je Sava umaknil v asketski samostan v Kareji, ki ga je sam ustanovil leta 1199. Napisal je Karejski tipikon, skupek uredb za Hilandar in asketski samostan. Zadnji tipikon je bil vklesan v asketskem samostanu, kjer ga še vedno hranijo. Na Atosu je ostal do konca leta 1207.
Patriarha grško-bizantinske pravoslavne cerkve je uspel pregovoriti, da ga je leta 1219 kot prvega povišal na mesto nadškofa srbske cerkve, za katero je to pomenilo uspostavitev avtokefalnosti.
Po tem, ko se je udeležil obreda blagoslovitve voda, se ga je prijel kašelj, ki je prerasel v pljučnico. Umrl je zaradi pljučnice na večer med soboto in nedeljo 14. januarja 1235. Pokopan je bil v cerkvi svetih štiridesetih mučencev v Bolgarskem glavnem mestu Tarnovgrad. Tam so počivali njegovi posmrtni ostanki vse do 6. maja 1237, ko so bili prenešeni v samostan Mileševa v južni Srbiji. 360 let pozneje so Otomani njegove kosti prenesli in pokopali na glavnem trgu v Beogradu.
Sveti Sava velja za ustanovitelja neodvisne srbske cerkve. Pravtako je čaščen kot zavetnik vzgojiteljsta in medicine. Goduje 27. januarja po gregorijanskem koledarju in 14. januarja po julijanskem. Od leta 1830 je zavetnik tudi srbskih šol in učencev. Na njegov dan se vsi učenci zberejo v cerkvi, kjer so deležni recitalov.
Njemu je posvečena cerkev svetega Save v Beogradu, katere začetek gradnje je bil načrtovan za leto 1939, dela pa so se pričela 1984 ter v glavnem končala v letu 2004. Je največja pravoslavna cerkev na svetu, ki je v uporabi. Zgrajena je bila na mestu, kjer so bile sežgane svete kosti.
[uredi] Navedek
Sprva smo bili zelo zbegani. Vzhod je mislil, da smo Zahod, medtem ko nas je Zahod smatral za Vzhod. Nekateri izmed nas niso razumeli našega položaja v toku dogodkov, zato so vpili, da ne pripadamo nobeni strani, spet dugi pa, da pripadamo izključno le eni ali drugi strani. Vendar povem ti, Irenej, mi smo obsojeni biti Vzhod, kjer je Zahod, in Zahod, kjer je Vzhod, da priznamo samo nebeški Jeruzalem, ki je nad nami, in nobenega, ki je tu na zemlji.
Sveti Sava Ireneju, 13. stoletje.
[uredi] Glej tudi
- Cerkev svetega Save, Beograd
