Sigismund Luksemburški

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sigismund I. Luksemburški, ogrski (1387-1437), nemški (1410-1437), češki kralj (1419-1437) in rimski cesar (1411-1437), * 14./15. februar 1368, Nürnberg, Nemčija, † 9. december 1437, Znojmo, južna Moravska, Češka.

Sigismund se je rodil kot drugi sin cesarja Karla IV. in je bil zadnji potomec luksemburške dinastije.

S poroko ogrske kraljice Marije (kraljica 1382-1385 in 1386-1395) je leta 1385 Sigismund postal konzort in se je le za casa ujetnistva Marijinega, navkljub nasprotovanju plemstva in Marije kronil za ogrskega kralja, 13870331.

Leta 1395 je umrla njegova prva žena Marija. Kot ogrski kralj je šel naslednje leto 1396 na bojni pohod proti Turkom, ki so po bitki na Kosovem polju vse bolj in bolj ogrožali Ogrsko in Hrvaško z juga. Krščanske sile so pri Nikopolju v Bolgariji razbili. V bitki pri Nikopolju mu je Herman II. Celjski rešil življenje. Po povratku na Ogrsko ga je uporno plemstvo ujelo in ga leta 1401 zaprlo. Herman II. ga je rešil iz ujetništva. Po osvoboditvi se je Sigismund zaročil z Barbaro Celjsko, najmlajšo Hermanovo hčerjo. Herman II. je bil bratranec kraljice Marije, hčerke Elizabete Kotromanić in Ludvika Anžujskega. Hermanova mati Katarina Kotromanić je bila starejša sestra Marijine matere, Elizabete Kotromanić.

Natančen datum poroke ni znan, vendar domnevajo, da je bila okoli božiča leta 1405, in gotovo pred 28. decembrom.

V Bosni je Sigismund leta 1408 izbojeval zmago pri Doboru in je uničil veliko upornega plemstva. Po tej zmagi je priredil veliko slavje v Budimu. Med slavjem je ustanovil nov viteški red Zmajev red, s katerim je odlikoval tiste, ki so se posebno odlikovali v obrambi vere, kraljevskih in zemeljskih pravic. Člani reda so se delili v viteze I. in II. reda. Na vrhu podpisnikov tega novega redu sta bila poleg srbskega despota Štefana Lazarevića Herman II. in njegov sin Friderik II. Barbara je še naslednja leta pomagala svojemu možu v težkih poslih obrambe kraljestva.

Leta 1411 je postal nemški kralj, privlačila sta ga tudi Češka in Moravska. Na Češkem je vladal starejši polbrat in bivši cesar Vaclav IV., na Moravskem pa bratranec Jodok (Jošt). Leto prej so Sigismunda izvolili za cesarja Svetega rimskega cesarstva, priznali pa so ga šele leta 1411. V letih 1378 in 1388 in spet od 1411 do 1415 je bil mejni grof Brandenburške. Ozemlje je leta 1415 podelil Frideriku I., nürnberškemu grofu, in s tem je postala kraljevska družina brandenburških Hohenzollerjev ena od najpomembnejših v Nemčiji.

Po smrti polbrata Vaclava IV. je postal leta 1419 češki kralj. Čehi so mu zelo zamerili, ker je bil sokriv za smrtno obsodbo in sežig češkega verskega in narodnega prenovitelja Jana Husa leta 1415 v Kostanzi. Pripravili so se na odločen odpor. Začele so se velike husitske vojne, ki so trajale 15 let. V Pragi in po deželi so bili prvi boji že novembra 1419. 31. oktobra 1420 so ga husiti v bitki pri Višegradu (Vyšehrad) premagali. Vdova Vaclava IV., Zofija in kraljica Barbara sta se umaknili na Slovaško. Zofija je umrla leta 1425 v Bratislavi. Sigismund se je leta 1436 v Jihlavi z dogovorom pomiril s husiti. Iz Jihlave je Barbara spremljala Sigismunda v Prago. Tam so tudi njo 11. februarja 1437 kronali kot češko kraljico. Kmalu po kronanju je Sigismund izvedel, da hoče Barbara Albrehtu II. Avstrijskemu vzeti češki prestol in da se je začela tajno dogovarjati z vodilnimi češkimi gospodi. Že močno bolan je z Barbaro 11. novembra 1437 hitro zapustil Prago in odšel v Znojmo. Tam jo je zaprl in se mesec dni kasneje niti ni mogla udeležiti njegovega pogreba. Albreht II. jo je leta 1438 po izvolitvi za češkega kralja spustil na prostost.

Sigismund s prvo ženo Marijo ni imel otrok, z Barbaro pa je (mogoce ?) imel edino hčer Elizabeto (1409-1442). Elizabeto je leta 1422 poročil z avstrijskim vojvodom Albrehtom II. Sigismund je poskrbel, da so Albrehta II. določili za njegovega naslednika na prestolu Svetega rimskega cesarstva.