Rudolf Maister

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Rudolf Maister
Vzdevek	Vojanov
Rojen	29. marec 1874 Kamnik, Slovenija
Umrl	26. julij 1934 Rakek, Slovenija
Leta službovanja	1890-1923
Čin	General

Rudolf Maister-Vojanov, slovenski pesnik in general, * 29. marec 1874, Kamnik, Slovenija (tedaj Avstro-Ogrska), † 26. julij 1934, Rakek, Slovenija (tedaj Jugoslavija).

Vsebina 1 Otroštvo 2 Zgodnja leta 3 Obramba Štajerske 4 Določitev meje z Avstrijo in Italijo 5 Odlikovanja 6 Dela 6.1 Pesmi 6.2 Zbrana dela 7 Glej tudi 8 Viri 9 Zunanje povezave

[uredi] Otroštvo

Družinske korenine generala Maistra segajo po materini strani na Dolenjsko, po očetovi na Štajersko. Staršem, materi Frančiški roj. Tomšič in očetu Francu, so se rodili trije sinovi: Artur (1868), Ernest (1871) in kot najmlajši Rudolf. Ko je dopolnil tri leta, mu je umrl oče. Osnovno šolo je obiskoval najprej v Mengšu, nato pa v Kranju. Bil je odličen učenec. Leta 1885 je začel obiskovati kranjsko nižjo gimnazijo in jo končal leta 1890.

Po očetovi smrti je za mladega Rudolfa skrbel stric Lovrenc. Ves čas šolanja ga je navduševal nad vojaškim poklicem. Ker je bila Rudolfu uniforma že domača (oče je bil financar, brat pa železniški uradnik) in ker se je zavedal, da bo moral zaradi očetove prezgodnje smrti sam poskrbeti zase, se je odločil za poklic vojaka. Njegove intelektualne sposobnosti in tudi izjemne športne lastnosti (bil je telovadec, sabljač, plavalec, smučar) so mu omogočile strmo pot napredovanja na različnih vojaških šolah in službenih mestih. Rudolfova mati je izhajala iz ugledne, narodno zavedne trebanjske družine. Na stara leta se je preselila na Rakek pri Uncu k sestri Matildi, ki je bila pesnica in pripovednica. Veliko svojih pesmi je tudi objavila. Sicer pa je bila priznana narodna delavka in predsednica Ciril-Metodove družbe na Rakeku.

[uredi] Zgodnja leta

Leta 1894 je Rudolf Maister na Dunaju končal domobransko kadetnico in bil imenovan za kadeta ter naslovnega vodjo čete. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni polk v Celovcu. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. Med tem je v Ljubljani obiskoval jezdarsko šolo za pehotne častnike in jo tudi uspešno končal.

Kot častnik je služboval in spoznaval različne kraje ter dežele habsburške monarhije. Pozneje mu je to koristilo pri bojih za severno mejo ter pri določitvi meje z Avstrijo in Italijo. Leta 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku na Leithi in se usposobil za orožarskega častnika. Leta 1907 se je izpopolnjeval na častniški šoli v Gradcu in napredoval v stotnika.

1. novembra 1908 so Maistra kazensko premestili v Przemysl v Galiciji in ga vključili v 18. domobranski polk. Leta 1910 je zaradi odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik podčastniške šole. Na napornih vojaških vajah je zbolel za močno pljučnico, zato so ga poslali na zdravljenje v Dalmacijo in v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu. Po okrevanju so Maistra leta 1913 premestili v črno vojsko, postal je poveljnik izpostave v Celju.

Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marico Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. S svojim znanjem francoščine je kasneje pomagala možu pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908). Sin Hrvoj je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, pozneje pa je končal ekonomsko univerzo na Dunaju. Sin Borut je končal realko in postal gradbeni inženir.

[uredi] Obramba Štajerske

7. decembra 1914 so premestili Maistra v Maribor in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 21. junija 1916 je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva črne vojske v Mariboru. Zaradi ovadbe nemških nacionalistov so ga 8. marca 1917 premestili v Gradec, tam je bil povišan v majorja. Pozneje se je vrnil v Maribor, 1. julija 1917 so ga imenovali za stalnega poveljnika črne vojske številka 26, kjer je bil do razpada monarhije.

30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. 1. novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Po sestanku je zbranim slovenskim vojakom in častnikom razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu, in jih prosil, naj ostanejo z njim, ker jih nova država potrebuje. Še tisti dan so bile vse vojašnice in drugi pomembni objekti ter mesto Maribor pod Maistrovo vojaško oblastjo.

Tudi Narodni svet je prevzel upravo na slovenskem Štajerskem, majorju Rudolfu Maistru pa je podelil naziv general. Presenečeni Nemci so si kmalu opomogli in so od Narodnega sveta ter generala Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže. 3. novembra 1918 je nastala zelena garda ali t. i. Schutzwehr. General Maister se je odločil za vojaški ukrep. 9. novembra 1918 je razglasil mobilizacijo. Temu so nasprotovali Nemci, pa tudi narodna vlada v Ljubljani. Slovenski fantje so se odzvali klicu generala Maistra, zelo veliko jih je prišlo iz Slovenskih goric. V nekaj tednih je Maister zbral vojsko približno 4000 mož.

20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo. 27. novembra 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje, nato pa še Radgono, Cmurek, Lučane, Radlje (Marenberg) in Muto. Malgajeva skupina iz Celja je zasedla Mežiško dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo 27. novembra 1918 podpisala polkovnik Rudolf Passy in general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja pri Beljaku. Te pogodbe nista priznali deželni vladi Štajerske in Koroške, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani ne. 14. januarja 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. 13. februarja je bilo podpisano premirje.

[uredi] Določitev meje z Avstrijo in Italijo

27. januarja 1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. Po nemških podatkih naj bi bil Maister odgovoren za smrt 13 neoboroženih občanov, ker je istega dne pred prihodom ameriške delegacije ukazal odpreti ogenj na množico 10000 Mariborčanov oziroma Spodnještajercev, ki so z nemškimi in avstrijskimi zastavami izražali svojo voljo, da bi Maribor ostal nemško mesto pod avstrijsko oblastjo (t.i. Mariborska krvava nedelja).

O novih mejah je odločal Vrhovni svet (ZDA, Anglija, Francija, Italija, Japonska) prvič februarja 1919. Določil je obstoječo mejo na Štajerskem, priključitev Mežiške doline k jugoslovanski državi ter plebiscitni coni na Koroškem. Konec maja 1919 se je začela jugoslovanska ofenziva na Koroškem. General Maister je skupaj s srbskimi častniki uspešno vodil labotski odred in po zmagi prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja.

18. septembra 1919 se je moral Maister skupaj s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. oktobra 1920. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je razočaran vrnil v Maribor in se vključil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane. Postal je tudi poveljnik Maribora.

Od leta 1921 do leta 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje.

[uredi] Odlikovanja

• jubilejna medalja 1898 (1898)
• jubilejni križec 1908 (1908)
• bronasta vojaška zaslužna medalja (Signum laudis)
• red belega orla z meči III. stopnje (1919)
• češkoslovaški vojni križec 1914-1918) (1920)
• red Karađorđeve zvezde IV. stopnje
• red sv. Save I. stopnje

[uredi] Dela

[uredi] Pesmi

• Poezije (1904)
• Kitica mojih (1929)

[uredi] Zbrana dela

• Pesmi generala Maistra: Poezije, Kitica mojih (2003), ISBN 961-6433-18-0

[uredi] Glej tudi

• seznam slovenskih generalov
• seznam slovenskih pesnikov

[uredi] Viri

Prispevek črpa iz članka prof. Aleša Ariha, objavljenem v reviji Slovenska vojska št. 15/2000 pod naslovom »Spomenik Maistru - velikanu naše zgodovine in prelomni čas 1990«.

[uredi] Zunanje povezave

• MORS - O liku in zgodovinski vlogi generala Rudolfa Maistra v boju za severno mejo
• MNOB - General Rudolf Maister - Vojanov
• General Rudolf Maister