Magnetna permeabilnost
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Permeabílnost ali magnétna permeabílnost (oznaka μ) je je snovna konstanta, ki opisuje obnašanje snovi v magnetnem polju. V rabi sta dve definiciji. Po prvi je magnetna permeabilnost določena kot razmerje med gostoto magnetnega polja B in jakostjo magnetnega polja H v snovi, ki izpolnjuje ves prostor, kjer je magnetno polje:
Tako definirana magnetna permeabilnost ima enako enoto kot indukcijska konstanta μ0, V s A-1 m-1.
Po drugi definiciji je magnetna permeabilnost (tudi rêlativna permeabílnost) brezrazsežna količina, definirana kot razmerje med gostoto magnetnega polja v izbrani snovi, ki napolnjuje ves prostor, ter ustrezno gostoto v vakuumu.
Tako definirana permeabilnost je brezrazsežno realno število, enako 1 ali malo večje ali malo manjše od 1. Snovi, katerih permeabilnost je malo večja od 1, so paramagnetne, tiste, pri katerih je malo manjša od 1, pa diamagnetne. Mejni primer μ = 1 ustreza permeabilnosti vakuuma.
V feromagnetnih snoveh gostota magnetnega polja v splošnem ni sorazmerna jakosti magnetnega polja.
[uredi] Permeabilnost nekaterih paramagnetnih in diamagnetnih snovi
| Snov | μ |
|---|---|
| platina | 1,000369 |
| aluminij | 1,000023 |
| zrak pri standardnih pogojih | 1,00000038 |
| voda | 0,999991 |
| baker | 0,999999 |
| bizmut | 0,99982 |
[uredi] Literatura
- Janez Strnad, Fizika, 2. del. Elektrika, optika, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978, str. 390-391. (COBISS)
